V sredo, 18. decembra 2019, smo prisluhnili koncertu Oliviera Messiaena Kvartet za konec časa. Nenavadna glasba je nastala v taborišču, čutiti je stisko nesvobodnega človeka, ki si prikliče angele v pomoč, da preživi vse stiske in težave taborišča.

Katja Bricelj je večer začela s prazničnim nagovorom. “V adventu smo. Ko si želimo, da bi se svet malo upočasnil, pa samo še bolj hitimo. Ko bi radi širili veselje, pa je zato žalost, nesreča, osamljenost samo še hujša. Se vam je kdaj zgodilo, da ste v globokem obupu občutili, kot da vam je nekdo položil roko na ramo in ste pomislili – saj bo … Ali pa vam je srce objela toplota in sta jeza in zamera izginili. Ne vidimo jih, ne slišimo, a ko jih zares potrebujemo, so tu – angeli. Angeli v nas, okoli nas. Včasih tudi strašni – a največkrat nas varujejo.

To je doživel tudi skladatelj Olivier Messiaen, skladatelj, čigar glasbo smo poslušali in ki je tako drugačna od večine, kar smo na naših koncertih slišali. Tudi on je moral biti pahnjen v najhujše preizkušnje, ko je v trenutkih tesnobe in negotovosti, ko se zdi vse izgubljeno, ko ne najdemo več nobene poti – vselej izpričeval neomajno vero in upanje.

Leta 1940, po kapitulaciji Francije, so ga namreč kot vojnega ujetnika zaprli v nemško taborišče v šlezijski Görlitz. Ne samo, da mu je uspelo ustvariti, ampak mu je uspelo z glasbeniki sojetniki tudi koncertno izvesti eno najglobljih stvaritev našega časa. V tej »mejni situaciji« med preživeti ali ne, je doživel apokaliptično videnje, srce se mu je zbližalo s skrivnostjo Konca časa!

Predstavljajmo si ubrano tišino nebes. Med tretjo in četrto uro zjutraj se prebujajo ptice: kos ali slavec improvizira sam, obdan z okruški zvokov, z obstretom trilčkov, ki se izgubljajo visoko v drevesnih krošnjah.”

Recitatorji so med glasbo brali odlomke iz Šinigojeve razlage Messiaenove glasbe, dodali pa so še tri pesmi:

Antonio Machado: Prišel je demon v moje sanje   

Prišel je demon v moje sanje, angel
najlepši. Zmagovite oči
sijale so kot jeklo
in krvavo rdeči plamen
njegove plamenice je osvetlil
globoko kripto moje duše.

»Greš z mano?« –  »Ne nikdar; grobov
in smrti se bojim.
Toda železna roka
je kot s kleščami objela mojo.

»Greš z mano?« – In šel sem v sanjah
slep od luči rdeče.
V globini kripte slišal sem verig ječanje
in za rešetko tekanje zveri ujete.

Tamara Vasić: Angel v meni 

Igram na violino ljubezni
in dotik sijoče mavrice me nahrani z nebeškimi plameni.
Angel v meni.

Rdeče nebo žari v temni duši
medtem ko zrem v oči melanholije.
Angel v meni.

Divji klic me pripelje pred krvaveče srce,
ki ga objemam z večno svetlobo.
Angel v meni.

Angel v meni živi,
nevidno briše bolečino
v ognju nebeške ljubezni.

Miran Prinčič: Nesmrtnost

Veš, kadar me pogledaš
z nežnimi očmi
je, kot bi me poljubil v objemu,
čutim srečo
prav do bolečine,
čutim, da v spomin
si urezal novo pot,
ki se ne bo končala
in tudi smrt je ne uniči.

Polna dvorana obiskovalcev je bila priča čudovitemu koncertu. Glasbeniki Klavirskega tria Ars Musica: Jerneja Grebenšek  na klaviju, Mojca Menoni Sikur na violini in Martin Sikur na violončelu ter gost Dušan Sodja na klarinetu so pokazali pravo mojstrstvo na svojih inštrumentih. Hvaležna publika jih je nagradila z bučnim aplavzom.

Glasba Messiaena je zahtevna, težka, so poudarili tudi nastopajoči glasbeniki. Kadar se pojavi na vabilih koncert s tako redko izvajano glasbo, pritegne poslušalce ob blizu in daleč. Na tem koncertu smo srečali poslušalce od drugod, predvsem iz Ljubljane. Čutili smo, kot da je Grosuplje v tistem dnevu postalo “mali Salzburg”. Zakaj pa ne! Imenitno se sliši in ponosni smo lahko, da imamo v mestu glasbenike, ki nam poklonijo take umetnine.

Filozof in glasbenik Boris Šinigoj je o Messiaenovi glasbi napisal članek, ki nam poskuša razjasniti motive, ki so vodili skladatelja, ko je pisal to skladbo.

Glasbena eshatologija Oliviera Messiaena: Kvartet za konec časa

… les oiseaux sont les plus grands musiciens
qui existent sur notre planète.
Au chant d’oiseaux … s’oppose ‘l’abîme’.
Olivier Messiaen

The song of the bird awakens Man from his slumber,
and invites him to join in the psalms of glory to Eternal Wisdom
that has created the song of the bird.
Kahlil Gibran

Resnično, ptičja pesem osuplega poslušalca, ki ji prisluhne s čistim srcem, ne more le prebuditi in mu “napolniti srca z nemim čudenjem,” temveč mu lahko v silovitem zanosu nepričakovano ugrabi usnulo dušo. Dušo, ki se je Božji navdih še ni polastil, dušo, ki se še ni prebudila v novo zaspanost, dušo, ki je še ni zazibal v neskončnost zazrti sen: sen, ki v človeku z Gospodovim plamenom <šalhebetjáh> razplamti nesluteno glasbeno ustvarjalnost. Ta sen, ta navdih, ki ni sad volje, ampak sad neizrekljive Ljubezni, nam je lahko milostno podarjen v najbolj nepredvidljivih trenutkih našega življenja. O tem, kako globoko se je tak navdih na daljnih križpotjih Francije dotaknil glasbenika in pesnika Olivierja Messiaena, nam govori njegova življenjska zgodba. To je zgodba skladatelja, ki je v trenutkih tesnobe in negotovosti, “ko se zdi vse izgubljeno, ko ne najdemo več nobene poti,” vselej izpričeval ljubečo potrpežljivost, neomajno vero in trdno upanje, dokler ni z ornitološko skicirko in svinčnikom v roki pričakal Nepričakovanega.

Ko je ta v mistično Lepoto stvarstva globoko zatopljeni glasbenik v duhu lahko sledil zanosnemu petju lahkokrilih pevcev tako tostran kot onstran slišnega – vse do nezaslišano milostne Ljubezni, ki je vselej že uslišana, še predno zanjo prosimo – je tudi v skrajno zaostreni življenjski situaciji znal prepoznati eno samo veličastje kristalnega bogoslužja <liturgie de cristal>. V šlezijskem Görlitzu, kjer je bil leta 1940/41 zaprt kot vojni ujetnik v taborišču, mu v izredno težkih okoliščinah ni bilo dano le ustvariti, temveč z glasbeniki-sojetniki tudi koncertno izvesti eno najlepših in najglobljih glasbenih stvaritev našega stoletja, Quatour pour la Fin du Temps. Kako je v tej “mejni situaciji” doživel resnično apokaliptično videnje, kako so se mu odprla ušesa duha in se mu je srce zbližalo s skrivnostjo konca časa, nam je pozneje z izbranimi besedami Razodetja ohranil v partituri:

Nato sem videl drugega mogočnega angela, ki se je spuščal z neba, ogrnjen v oblak. Nad njegovo glavo se je pela mavrica, obličje je imel kakor sonce in noge kakor ognjene stebre.
Z desno nogo je stopil na morje, z levo pa na zemljo.
In angel, ki sem ga videl stati na morju in zemlji, je vzdignil desnico proti nebu
in prisegel pri njem, ki živi na veke vekov, ki je ustvaril nebo in kar je na njem, zemljo in kar je na njej,
in morje in kar je v njem: “Ne bo več časa!
V dneh, ko se bo oglasil sedmi angel in zatrobil, se bo dopolnila Božja skrivnost …” (Raz 10,1.2.5-7)

To videnje je poslej skladatelja spremljalo vse življenje, kajti iz globin zamaknjenja se mu je porodil daljnosežen navdih, ki je lahko vselej črpal svojo moč iz pretresljivega podoživetja Janezove zazrtosti v Eshaton. Sprožilo mu je nadaljnje prevpraševanje časa in njegovega trajanja; ne le v glasbi, ampak tudi v vesolju, v naravi, v nas samih in v vseh raznolikih svetovih, ki nas obdajajo: tu je “neznansko dolg čas zvezd, zelo dolg čas gora, srednji čas ljudi, kratek čas žuželk, povsem kratek čas atomov …” Tako prevpraševanje pa ni bitnostno povezano samo z vprašanjem ritma, z vprašanjem umerjenosti poudarjenih in nepoudarjenih dob, s somernostjo in nesomernostjo različnih trajanj, temveč lahko v njem prepoznamo tudi sorodnost z našimi lastnimi vzponi in padci v času, ki nam je podarjen in odmerjen na zemlji, v času, ki v sebi nosi hrepenenje po brezčasnem, po večnosti.

In prav v to slednje je Messiaen poslej uprl svoj pogled in v duhu znova prisluhnil pticam, ki se kot glasniki z drugega sveta spreletavajo nad tišino nebeškega brezčasja, kar lahko vsaj v prvi slutnji zaznamo v času. Vsa Messiaenova glasba predstavlja poskus približevanja temu brezčasju, tej večnosti. Da bi čimbolj verodostojno izpričal svojo duhovno izkušnjo strašne bližine in neskončne oddaljenosti tega brezčasja obenem, je svoja dela gradil na različno dolgih trajanjih, na upočasnjenih ritmih “onstran vsake mere”, na “neobrnljivih” ritmih, na povečevanju in pomanjševanju notnih vrednosti v razponu med neskončno velikim in neskončno majhnim … Za rojstvo časa je namreč zadoščal en udarec, pravi Messiaen. Toda v razpoki večnosti je bil skupaj s časom rojen tudi svet. Temu čudežnemu trenutku, temu veličastnemu dejanju Stvarnika, ki ga lahko primerjamo prvemu udarcu na božansko tolkalo stvarjenja, je sledila ritmična vzgibanost vesolja, ki so ga kmalu napolnile prve “ritmične osebe” in vse čudovito umerjeno bogastvo bitij na zemlji. Odtod izvira skladateljeva ljubezen do preučevanja zakladnice ritmičnega izročila pokrajin stare Indije, grške metrike, nevmatičnih zapisov gregorijanskih napevov, vse do novejših ritmičnih prijemov svojih predhodnikov.

Res je, kot pravi Jeremy Begbie, da nam glasba lahko približa in poglobi tudi doživljanje našega zemeljskega časa, da v dinamični teleološkosti glasbe, posebno ko nam po vsaki napetosti <tension> naklanja odrešitev <resolution>, lahko prepoznamo mnoge osupljive resonance z odrešenjsko ojkonomijo stvarstva. Tako smo v glasbi po vsaki napetosti lahko vedno znova deležni delnih odrešitev, ki nam krepijo in utrjujejo upanje. Medtem ko “stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov” in ko “pričakujemo to s potrpežljivostjo” (Rim 8,19.25), nas prav “glasba vabi, da odkrijemo tisto vrsto potrpežljivosti, ki nas osvobaja in poglablja v slehernem čakanju.” Glasba je ta, ki nam s svojim zvočnim učinkom govori: “To so stvari, ki jih boste spoznali samo tako, da bosti šli skozi ta proces, da boste zajeti v ta zaporedja razmerij in preoblikovanj.” Še več. Kakor so v Jezusovem “življenju, smrti in vstajenju preteklost, sedanjost in prihodnost stvarstva obnovljene <reintegrated>” in vstali Kristus časa “ne zanikuje niti se ne stara,” tako glasba v sebi nosi tolažečega Duha, ki nas povezuje z Gospodom, da smo po Njem tudi v njej lahko deležni “ozdravljene temporalnosti”. Po Njem je zdaj naša preteklost lahko globlje osmišljena, ko jo v novem razumevanju tudi s pomočjo glasbe lahko preusmerjamo k obljubljeni prihodnosti in s tem preobražujemo našo sedanjost. Tako nam glasba venomer “jemlje” naš čas, da bi nam ga “vrnila” preoblikovanega, kakor nas v času vedno znova preoblikuje obhajanje spomina <anámnesis> na Jezusa Kristusa.

Vendar moramo najgloblji glasbeni izraz Messiaenove zvestobe in vdanosti Gospodu iskati drugje. Čeprav se je tudi Messiaen kot skladatelj in izvajalec gotovo vsaj deloma zavedal globlje, religiozne vloge glasbe v času, je kot pravi mistik videl svoje poslanstvo in glasbeno teološke poudarke drugače in onstran časnosti. Zdi se, da pri tem iz glasbe ni želel izključiti pomena časa, ampak se je prej podal na pot ustvarjalnega ponotranjenja ptičjega petja in raziskovanja brezkončnega utripanja raznoterih glasov stvarstva, da bi tako ravno na primeru raztezanja glasbe v času vsaj v odmevu podal paradoksno iztezanje glasbe v tisto nadčasno, onkrajčasno in predčasno. K temu nas navajajo tudi odkritosrčne vrstice, ki jih je skladatelj zapisal kot del odgovora na anketo francoske glasbene revije Contrepoints leta 1946: “Zares ne vem, ali imam kakšno estetiko, lahko pa rečem, da je moja posebna ljubezen usmerjena v lesketajočo se, pretanjeno, da, nasladno – razumite prav, ne mislim čutno – glasbo. V nežno ali silno glasbo, polno ljubezni in vihravosti. V glasbo, ki se ziblje, ki poje. Vsa čast melodiji, melodični frazi! V glasbo, ki je nova kri, govoreča kretnja, neznan duh, ptič brez spanja …” Vsa ta očitna zasidranost podob v glasbeni temporalnosti namreč skladatelja ni ovirala, da se ne bi takoj za tem zazrl v glasbo, “ki izraža konec časa, vsenavzočnost, poveličana telesa, božanske in nadnaravne skrivnosti” in naposled sklenil svoje misli s prispodobo glasbe kot “teološke mavrice”.

Za konec našega srečanja z Messiaenom se zato ozrimo k njegovi glasbeni eshatologiji, kakor nam jo je ohranil v uvodnem eseju k partituri slovitega Kvarteta za konec časa. Ob poslušanju skladbe nas morda prav izbrane vrstice spodbudijo k poglobitvi našega življenja v Kristusu, da bomo ob Gospodovem ponovnem prihodu <parousía> ob koncu časov resnično lahko pokazali “sad, vreden spreobrnenja” (Mt 3,8).

“Kvartet obsega osem stavkov. Zakaj? Sedem je popolno število, stvarjenje v šestih dneh, posvečeno z božansko Sabbath; sedmi dan počitka je podaljšan v večnost in postane osmi dan, dan večne luči in nespremenljivega miru.

I: Liturgie de cristal. (Kristalna liturgija)

Med tretjo in četrto uro zjutraj se prebujajo ptice: kos ali slavec improvizira sam, obdan z okruški zvokov, z obstretom trilčkov, ki se izgubljajo visoko v drevesnih krošnjah. Prestavite to na religiozno raven in dobili boste ubrano tišino nebes.

II: Vocalise, pour l’Ange qui annonce la fin du Temps. (Spev, za angela, ki naznanja konec časa)

Prvi in tretji del (zelo kratka) prikličeta moč tega mogočnega angela, okronanega z mavrico in odetega v oblak, ki je z eno nogo stopil na morje in z drugo na zemljo. Srednji del ponazarja nadčutne harmonije nebes. Blagi slapovi modro-oranžnih akordov na klavirju s svojim ubranim zvonjenjem okrašujejo skoraj koralni napev za violino in violončelo.

III: Abîme des oiseaux. (Brezno ptic)

Klarinet solo. Brezno je čas s svojimi bridkostmi in utrudljivostjo. Ptice predstavljajo nasprotje časa; so podoba našega hrepenenja po luči, zvezdah, mavricah, radostnih pesmih!

IV: Intermède. (Medigra)

Scherzo, ki je bolj vmesnega značaja kakor drugi stavki, vendar je z njimi povezan z nekaterimi melodičnimi reminiscencami.

V: Louange à l’Eternité de Jésus. (Hvalnica Jezusovi večnosti)

Jezusa tukaj motrim kot Besedo. Dolg in neskončno počasen melodični lok za violončelo z ljubeznijo in strahospoštovanjem poveličuje večnost blage in mogočne Besede, “ki je leta ne bodo nikdar izbrisala.” Veličasten napev razvija nežno in vzvišeno oddaljenost. “V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.” (Jn 1,1)

VI: Danse de la fureur, pour les sept trompettes. (Poblazneli ples, za sedem trobent)

Ritmično najbolj izrazit stavek v skladbi. Štiri glasbila igrajo enoglasno <unisono>, da bi ponazorila zvok gongov in trobent (prvih šest trobent Razodetja, ki jim sledijo razne katastrofe, trobenta sedmega angela, ki napoveduje dovršitev Božje skrivnosti). Raba dodanih notnih vrednosti, ritmi so avgmentirani, diminuirani in neobrnljivi. Glasba, izklesana iz velikanskega, zvenečega granita; jekleno gibanje, ki se mu ni moč upreti, ogromni bloki škrlatne razjarjenosti, zaledenele blaznosti. Prisluhnite zlasti strašnemu fortissimu teme v avgmentaciji in spremembi višine njenih različnih tonov proti koncu stavka.

VII: Fouillis d’arcs en ciel, pour l’Ange qui annonce la fin du Temps. (Mavrična prelivanja, za angela, ki naznanja konec časa)

Povrnejo se nekatere teme iz drugega stavka. Pojavi se mogočni angel, ki ga krona mavrica. (Mavrica je simbol miru, modrosti in vsega zvenečega in svetlečega utripanja) – V snu slišim in vidim oblake in napeve, urejene v znane oblike in barve; po tej prehodni stopnji prelivanje nadčloveških glasov in barv. Ognjeni meči, tokovi modro-oranžne lave, nenadne zvezde, to so ta mavrična prelivanja!

VIII: Louange à l’Immortalité de Jésus. (Hvalnica Jezusovi nesmrtnosti)

Dolg violinski solo predstavlja dopolnilo solu violončela v petem stavku. Zakaj še ena hvalnica? Naslovljena je predvsem na drugi aspekt Jezusa – na Jezusa človeka – na Besedo, ki je postala meso in vstala od mrtvih, da bi nam podarila življenje. Tukaj vse predstavlja ljubezen. Počasno dviganje melodije do skrajne meje violinskega obsega je dviganje človeka k svojemu Bogu, Božjega otroka k svojemu Očetu, poboženega Bitja v raj.”

Napisala Marija Samec,  fotografirala Vera Puhar

 

Oznake: angeli, barve glasbe in besede, Olivier Messiaena