ZDRUŽENA V GLASBI IN LJUBEZNI – CLARA IN ROBERT SCHUMANN
Dvorana Mestne knjižnice Grosuplje, torek, 7. junija 2016
Klavirski trio Ars Musica in recitatorji, člani Mestne knjižnice Grosuplje in Univerze za tretje življenjsko obdobje: Katja Bricelj, Rozi Fortuna, Martin Oblak, Ivo Puhar, Marija Samec in Franci Zorko so na predvečer obletnice rojstva Roberta Schumanna z glasbo in besedo počastili spomin na velikega glasbenika in njegovo ženo Claro.
Clara se je rodila leta 1819 v Leipzigu. Starši so se kmalu ločili in Clara je ostala pri očetu. Njena glasbena izobrazba je bila odlična. Kot čudežni otrok je igrala in bila občudovana pri vseh vodilnih osebnostih takratnega časa.
Robert se je rodil leta 1810 v Zwickauu kot najmlajši od petih otrok knjigarnarja in založnika Augusta Schumanna. Njegovo vzgojo so dopolnjevale dobre knjige iz očetove knjigarne in učenje klavirja. Po očetovi smrti je na materino željo začel s študijem prava, a je študij kmalu opustil. Ko se je vrnil v Leipzig, se je začel učiti klavir pri Friedrichu Wiecku in se k njemu tudi preselil. Tam je spoznal njegovo hčer Claro, ki je imela takrat 11 let. Robert je bil takrat 20-letni vihravi mladenič. Poškodba prsta mu je onemogočila koncertno kariero, kar je nadomestil s skladanjem in publicistično dejavnostjo.
Leta 1833 je, navdihnjen z delom Jean Paul Richterja, z imenom »Davidova zveza« poimenoval skupino somišljenikov. Njihovo glasilo je bila znamenita nemška glasbena revija Neue Zeitschrift für Musik, ki jo je ustanovil Schumann in bil njen urednik 10 let. V prepričanju, da umetniški prostor potrebuje očiščenje zunanjega blišča in dvig estetskih ter kulturnih vrednot, so v njem objavljali kritiške zapise s področja glasbene umetnosti. Njegovi članki so imeli veliko več občinstva kot večina njegove glasbe.
Leta 1837 se je začela Schumannova viharna ljubezen do Clare Wieck. Clara je bila takrat stara 18 let. Oče se je njuni zvezi upiral na vse mogoče načine. Nazadnje je sodišče odločilo v Clarin in Robertov prid. Poročila sta se 12. septembra 1840, en dan pred Clarinim 21. rojstnim dnem.
Schumann je že v mladih letih jasno kazal dve značajski podobi. Po eni strani je bil ekstrovertiran, družaben in je vsepovsod iskal nove izkušnje, po drugi strani pa je strastno požiral leposlovje in to je spodbujalo pesniško plat njegove narave in ga spreminjalo v rahločutnega, vase zaprtega misleca. Ta druga stran se je kazala tudi v nagnjenju k skrivnostnosti, zaradi katere je rad uporabljal psevdonime. Zase je izbral dva: kot strasten junak je bil Florestan, kot nežen, vase zaprt človek pa Eusebius. V tej dvojnosti njegove narave vidimo začetke duševnih motenj, ki so okoli leta 1850 postajale vse hujše in doživele višek leta 1854. Trpel je za hudimi halucinacijami, njegove noči pa so bile polne nebeških in peklenskih sanj. V prepričanju, da se je dokončno uresničila njegova bojazen in se mu je zmešalo, se je vrgel v Ren, vendar so ga rešili in ga strašno duševno razrvanega odvedli v zasebno umobolnico. Zdravniki so Clari prepovedali, da bi ga obiskala. Videla ga je šele po dveh letih, v zadnjih dneh njegovega življenja. Njegovih 46 let življenja se je izteklo 29. julija 1856.
Po Robertovi smrti je Clara življenje posvetila svojim otrokom, moževemu spominu in njegovi glasbi. Oblečena v črno in resnega obraza je koncertirala in poučevala še štirideset let. Bila je odlična pianistka, obdarjena s sijajno tehniko in z izredno interpretacijsko inteligenco: s številnimi koncerti je pripomogla k širjenju moževih del in postala je njegova najboljša interpretka
S svojo izredno osebnostjo je vplivala na glasbeno življenje in klavirsko igro 19. stoletja. Tako kritiki kot občinstvo so ji bili v več kot 60-letni karieri izredno naklonjeni in so jo večkrat imenovali kraljica črno-belih tipk. Njena bleščeča kariera pa je bila pravo nasprotje tragedijam, ki so jo spremljale celo življenje: ločitev staršev in posledično izguba matere v zgodnji mladosti, grenka bitka z očetom za poroko z ljubljeno osebo, umska bolezen moža in njegova prezgodnja smrt, izguba štirih od osmih otrok, bolezen sina Ludwiga, ki ga je doletela enaka usoda kot očeta; zaradi psihičnih motenj je bil večino življenja zaprt v umobolnici.
Clara je bila izredno močna osebnost. Sodobniki so jo opisovali kot žensko z neustavljivo energijo. Sama je skrbela za svojo kariero in z njo preživljala svoje otroke in vnuke. Zadnji javni koncert je imela leta 1891. Umrla je leta 1896, stara 76 let.
Tri romance za violino in klavir op. 22 je Clara Schumann napisala leta 1853. Posvečene so violinistu Josephu Joachimu, dolgoletnemu glasbenemu partnerju, s katerim sta redno nastopala. Kot skladateljica je bila zvesta idejam nove romantične šole Schumanna, Mendelssohna in Chopina. V njenih skladbah je čutiti samostojno glasbeno mišljenje. Njena glasba je ritmično svobodna, polna drznih harmonij in nepričakovanih modulacij. Kljub veliki nadarjenosti je po Robertovi smrti skladanje opustila.
O mnogih romantičnih skladateljih govorimo kot o glasbenih pesnikih, vendar jih le malo zasluži ta vzdevek tako po pravici kot Schumann. Karkoli je napisal, je bilo globoko pesniško, polno domišljije, čustvenosti in nežnosti. Razpon njegovih del je velik, znal je biti ne samo liričen, temveč tudi dramatičen in epičen. Tako je tudi s Triom v F-duru op. 80, ki je nastal leta 1847. V njegovih počasnih stavkih, drugem in tretjem, najdemo milino in mirnost, pravo nasprotje energičnima prvemu in četrtemu. Kot Florestan in Eusebius. Danes se nam zdi čudno, da je bila Schumannova glasba v tistem času manj znana kakor njegovo pisanje. Bila je sad tako rahločutne narave in se je izražala s tako osebno govorico, da jo je občinstvo začelo sprejemati šele po mnogih letih. Z njo sicer ni podiral pregrad in ni prehiteval časa, pa vendar je bil eden glavnih predstavnikov romantičnega gibanja v začetku 19. stoletju, ki ga je sprejel in se mu posvetil z vsem srcem.
Klavirski trio Ars Musica je že desetletje stalnica v slovenskem kulturnem prostoru. Leta 2004 nastali trio sestavljajo pianistka Jerneja Grebenšek, violinistka Mojca Menoni Sikur in violončelist Martin Sikur, ki so si po končanih študijih doma in v tujini zaželeli komornega muziciranja. Skrbno oblikovani sporedi, izvajalska odličnost in naklonjenost glasbi novega časa so odlike, ki so jim odprle koncertne odre po vsej Sloveniji, pa tudi v tujini. Med bolj odmevnimi v Sloveniji so bili koncerti v organizaciji Društva Slovenskih skladateljev, Festivala Lent, RTV Slovenija, Kulturnega doma Franca Bernika Domžale, Narodnega doma Celje, Društva prijateljev glasbe Koper, Društva glasbenih umetnikov Slovenije, Imago Sloveniae, Kulturnega doma Slovenj Gradec, Mednarodnega festivala sodobne glasbe Kogojevi dnevi, Glasbene matice Ljubljana in drugih. Mnogi njihovi koncerti so bili arhivsko posneti za Radio Slovenija in Radio Koper.
Jerneja, Mojca in Martin so izkušeni komorni glasbeniki, ki so jim skupni ljubezen do detajlov, občutek za razpoloženja in veselje do odkrivanja v glasbi. Njihov repertoar zajema dela iz različnih stilnih obdobij. Krstno so izvedli že več del slovenskih skladateljev. Od leta 2005 do leta 2007 so se izpopolnjevali pri vrhunskem pianistu Chia Chou-u na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu.
Na petem večeru Barve glasbe in besede so glasbeniki zaigrali Tri romance za violino in klavir, op. 22 Clare Schumann in Roberta Schumanna Trio št. 2 v F-duru, op. 80. Čarobna romantična glasba nas je v mislih ponesla v lajpziške salone. Ljubezenska zgodba glasbenikov pa nas je pretresla. Kaj vse je morala prestati Clara ob osmih otrocih in bolnem možu, da je preživela družino! Bila je izjemno močna ženska ter dobra žena in mati. Odpovedala se je svoji skladateljski karieri, da je lahko pomagala možu in prikrivala njegovo bolezen, dokler se je dalo. Recitatorji so osvetlili življenje umetnikov z izbranimi odlomki iz romana Clara Janice Gallowey, z odlomki iz pisem Clare in Roberta Schumanna in s pesmimi tistih pesnikov, ki jih je Robert Schumann posebej cenil: H. Heineja, Alberta vo Chamissa in Josepha von Eichendorfa.
Svoje dvome in svoja spoznanja deliti z nekom, ki prav tako služi umetnosti in na ta način deli svoja čustva, je neizmerljivo. Ljubezenska zgodba Clare in Roberta Schumanna je preko njunih pisem in skupnega dnevnika ostala zapisana kot ena najlepših v zgodovini. Nenehna inspiracija v osebnostih drug drugega ter medsebojno spoštovanje in občudovanje so trajali vse njuno življenje.
Povedali smo vam zgodbo o ljubezni in prijateljstvu sorodnih duš, ki sta delili skupno vizijo v dobrem in pokazali zvestobo v slabem. Z leti vse lepša in plemenitejša vzajemna čustva smo slišali tudi v njuni glasbi, njen namen pa je bil en sam, kot je zapisal Robert Schumann: »Poslati žarek v globine človeških src – to je naloga umetnika.«
Zapisala Martin Sikur in Marija Samec, foto Vera Puhar
