Barve glasbe in besede – Zgodba o gralu – Univerza za 3. življenjsko obdobje Grosuplje

Dvorana Mestne knjižnice Grosuplje, ponedeljek, 6. januar 2013, ob 19. uri
Tretji večer ciklusa Barve glasbe in besede je temeljil na literarnem delu Chrétiena de Troyesa: Perceval ali Zgodba o gralu. Kvartet violončelov, ki so ga sestavljali Sebastian Bertoncelj, Gregor Fele, Jošt Kosmač, Martin Sikur, je izbral zanimiv izbor skladateljev, ki jih je privlačil skrivnostni srednji vek: Messiaen, Jakobowsky, Škerjanc, Dowland, Bach in Pärt.
Začetek večera je popestril zanimiv predavatelj mag. Ivan Florjanc, izredni profesor Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani. Človekovo željo po odkrivanju novega, skrivnostnega je ilustriral z Odisejevim potovanjem, navezal na potovanje Parsifala in njegovo duhovno rast ter iskanje samega sebe. Predavanje je nadaljeval s teorijo o glasbi, pri kateri je uporabil Fibonaccijevo zaporedje. Glasbeniki na odru so odigrali njegove zapise sklad, ki jih je prepisal z znanih fresk in slik. Zanimivo predavanje je popestril tudi s projekcijo podob na platno.
Glasba skladateljev 16., 17. in 20. stoletja nas je popeljala v skrivnostni svet Parsifala in grala: Olivier Messiaen: O sacrum convivium; Hermann Jakobowsky: Odlomek iz Wagnerjevega Parsifala; Lucijan Marija Škerjanc: Concertone; John Dowland: Ljubezen sladka vabi: Pridi spet; Johann Sebastian Bach: Umetnost fuge BWV 1080, Contrapunctus 1 in koral Wenn wir in höchsten Noethen sein; Avro Pärt: Fratres. Štiri violončela so s svojimi žametnimi toni pripovedovala zgodbo, čustveno obarvano in prepričljivo. Zadnja skladba še živečega estonskega skladatelja Pärta je v nas še okrepila skrivnostnost glavne teme o svetem gralu.
Odlomke iz romana Perceval ali zgodba o gralu sta brala člana Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje Ivo Puhar in Marija Samec.
Chrétien de Troyes je bil francoski srednjeveški dvorni pesnik, ki se je rodil okrog leta 1130, umrl pa je pred letom 1190. O njegovem življenju je malo znanega. Sklepajo, da je prihajal iz kraja Troyes, ki leži vzhodno od Pariza, ali pa bil z njim nekako intimno povezan. Kasneje je živel na severnofrancoskih dvorih, med drugim med letoma 1160 in 1172 na dvoru grofice Marie de France, hčere Eleanore Akvitanske, verjetno kot vitez. Njegova dela z arturjansko tematiko se uvrščajo v vrh srednjeveške književnosti. De Troyes je bil tudi pomemben stilist in je vplival na razvoj francoskega knjižnega jezika.
Perceval ali zgodba o gralu je njegov nedokončan roman v verzih, ki je bil napisan med letoma 1181 in 1190. Avtor ga je posvetil flandrskemu grofu Filipu, na katerega je bil zelo navezan v svojih zadnjih letih življenja. Gre za prvo literarno delo, ki omenja sveti gral in je bistveno vplivalo na nadaljnji razvoj tega motiva v evropski književnosti.
Roman pripoveduje o Percevalu, ki živi v Pustem gozdu v Walesu na jugu britanskega otoka. Njegova mati, ki je v bitki izgubila vse sinove in moža, ga je namenoma vzgojila daleč od civiliziranega sveta, da ga ne bi doletela podobna usoda. Perceval pa kljub materinemu nasprotovanju z vitezi odide na dvor kralja Arturja. Zahvaljujoč svojim vrlinam si hitro pridobi ugled in viteški naslov ter osvoji srce Gornemantove nečakinje Blanchefleur. Med vračanjem domov naleti na dvor Kralja Ribiča, ki stoji sredi opustošene dežele in mu vlada bolehni, a gostoljubni kralj. Perceval se udeleži večerje, pri kateri je priča nenavadnemu sprevodu s številnimi čudežnimi predmeti: kopjem, ki krvavi, svečnikom iz zlata, pladnjem z dragulji in – gralom. Ker je bil posvarjen pred odvečnim govorjenjem, se izogiba vsakršnemu vprašanju o izvoru ali lastnostnih čudežnih predmetov in zjutraj se zbudi v praznem gradu. Na poti izve, da bi z enim vprašanjem o tem, komu oziroma čemu služi gral, ozdravil Kralja Ribiča in opustošeno deželo rešil. Izvor molčečnosti oziroma neodločnosti je bil v grehu, ki ga je zagrešil z odhodom od doma, s čimer je povzročil materino smrt. Perceval po petih letih tavanja sreča puščavnika, ki se mu predstavi kot njegov stric in mu razodene poreklo, in sicer, da on, Perceval, izhaja iz rodbine Kralja Ribiča in da je bila njegova mrtva mati kraljeva sestra. Izve tudi, da se je procesija na gradu odvijala v čast očetu Kralja Ribiča, ki ga ohranja pri življenju hostija v gralu. Perceval najde odrešenje na veliki petek z zakramentom svete spovedi in s sveto mašo. Na tej točki se pripoved prekine.
V glavno nit Percevalovih dogodivščin so vpletena tudi doživetja viteza Gauvaina, Percevalovega prijatelja, ki predstavlja popoln ideal arturjanskega viteza. Čeprav so njegova dela tudi zelo hvalevredna, avtor poveličuje predvsem Percevalovo vlogo.
De Troyes s sopostavitvijo dogodivščin dveh vitezov, Gauvaina in Percevala, skuša pokazati dva različna pogleda na idejo viteštva. Gauvain velja za idealnega viteza, ki je vzor vsem drugim in ga je znotraj arturjanskega viteškega reda nemogoče preseči. Na podlagi opisovanja njegovih dogodivščin dobimo vtis, da je včasih preveč zaverovan v videz in ne uspe uzreti pravega bistva stvari. V nasprotju z njim Perceval pokaže plemenito srce, čeprav se na začetku kaže kot podivjan in nevzgojen mladenič, ki se ne zna obnašati v družbi in ne pozna viteških pravil. Ker lahko odkriva svet z očmi, ki niso zamejene v arturjanski viteški okvir, ima nesluteno možnost za osebno rast. Mladi junak tako idejno preseže Gauvaina in ustvari podlago za nov tip viteza.
Ali je bil Parsifal slovenskega rodu?
O vitezu, ki je iskal smisel življenja, ljubezen in modrost, o vitezih okrogle mize kralja Arturja in iskanju svetega grala je pred 800 leti pisal tudi nemški pesnik Wolfram von Eschenbach. Pesnitev obsega skoraj 25 tisoč verzov. Eschenbach je spreten literarni ustvarjalec, saj svojega Parsifala previdno vodi od naivnega dečka do idealističnega in plemenitega viteza. Zgodba govori tudi o človekovih medsebojnih razmerjih in o notranji rasti posameznika. Ves čas je bralec priča združevanju dveh kultur in dveh umetnosti: vzhodne in zahodne, svečeniške in kraljeve, preproste in vzvišene.
Za nas je zanimiva deveta knjiga. Parsifal sreča puščavnika, ki mu pove, da ga pozna. V odlomku so nanizani slovenski kraji, od koder naj bi izvirali Parsifalovi predniki. Njegov oče naj bi izhajal z Borla, ded pa s Hajdine pri Ptuju, ki naj bi mu dala ime Gandin. Avtor pesnitve omenja še druge kraje z območja vzhodne Slovenije: Boč, Studenice in Grajeno pri Ptuju. O tem, da je pot svetega grala vezana na štajerske kraje, piše Jani Virk v svojem novem romanu Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim.
Kaj je sveti gral?
Najpogosteje kot sveti gral pojmujejo kelih, posodo, iz katere so pili Kristus in njegovi učenci na zadnji večerji, ko pa je Kristus umrl na križu in so mu prebodli prsi, so vanj ulovili kapljice njegove krvi. Kot zaklad so ga čuvali v zakladnici jeruzalemskega templja, od tam pa naj bi ga križarji prinesli v Evropo. Čuvali naj bi ga katari v Južni Franciji, po njihovem uničenju okoli 1250 pa se je za njim izgubila vsaka sled.
Nekateri pa trdijo, da ni konkreten predmet, ampak je znanje, vedenje, ki so ga stari modreci skrili v razne simbole, pesmi in pravljice. Tisti, ki ima ključ, zna razbrati iz teh zakodiranih sporočil tisto znanje, ki mu daje veliko moč. Zato je sveti gral tako skrivnosten in tako iskan.