3. sezona – 1. večer
Dvorana Mestne knjižnice Grosuplje, torek, 17. novembra 2015, ob 19.00
V februarju 2013 smo v dvorani Mestne knjižnice Grosuplje poslušali prvi nastop skupine Ars Musica na večeru z besedo in glasbo na temo Maske rdeče smrti Edgarja Allana Poa. Nadaljevanje takih večerov sta si violinistka Mojca Menoni Sikur in violončelist Martin Sikur zamislila pod naslovom Barve glasbe in besede in letos teče že tretja sezona. Na petih letošnjih koncertih bomo poslušali izbrano klasično glasbo, obogateno z besedo v prozi in poeziji, ki jo bodo izbrali in brali člani Mestne knjižnice Grosuplje in Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje.
Prvi večer, v torek, 17. novembra 2015, smo naslovili Nesmrtno prijateljstvo. Glasba in beseda sta bili posvečeni prijazni naklonjenosti med skladatelji, ki kot zelo samosvoje in posebne osebnosti redko na zunaj izkažejo pravo prijateljstvo, poznamo pa nekaj primerov iz zgodovine glasbe, da so znali pomagati in podpreti prijatelja v nesreči.
Michael Haydn, skladatelj, ki šele v zadnjih letih dobiva na veljavi, je bil mlajši brat slovitega Josepha Haydna. Leta 1763 je dobil mesto v dvornem orkestru salzburške nadškofije, kjer sta bila v službi tudi Mozarta, oče Leopold in sin Wolfgang. Leta 1771 je postal novi nadškof Hieronymus Colloredo, čigar avtoritarnemu slogu vodenja se je Michael Haydn lažje prilagodil kot Mozarta. Slednja je imel nadškof v želodcu zaradi pogostih odsotnosti in potovanj po Evropi. Potem, ko je Wolfgang leta 1781 odšel iz Salzburga in se odselil na Dunaj, je Michael Haydn zasedel njegovo mesto dvornega organista in koncertnega mojstra, kar je v Leopoldu Mozartu vzbudilo nejevoljo. Očetova slaba volja v zvezi s Haydnom pa ni vplivala na Wolfganga, ki je Michaela Haydna zelo cenil in mu med svojim obiskom v Salzburgu leta 1783 celo pomagal iz zagate. Nadškof je naročil Haydnu, da napiše šest duetov za violino in violo. Ker je zbolel, je dokončal samo štiri. Zaradi tega mu je grozila odpustitev, saj se nadškof ni zavedal resnosti njegovega zdravstvenega stanja. Ko je Mozart zvedel za to, je priskočil na pomoč svojemu prijatelju in v nekaj dneh napisal dva dueta pod njegovim imenom. Pri skladanju se je tudi zelo potrudil, da je pisal v prijateljevem slogu, da ne bi prišlo do razkrinkanja, saj je bil nadškof velik poznavalec in zelo dobro seznanjen z Mozartovo glasbo.
Zgodovina nastanka Sonate za violino in violončelo Mauricea Ravela sega v leto 1920. Takrat se je Ravel odzval vabilu glasbene revije La Revue musicale, da h glasbeni prilogi druge številke revije prispeva novo delo. Celotna številka decembrske revije je bila posvečena glasbi dve leti prej preminulega Clauda Debussyja. Prvi stavek sonate, sprva imenovan Duo, je izšel konec leta 1920, preostale tri stavke pa je pisal v letu 1921 in končal 1922. Zanimivo je, da je Ravel počastil Debussyja prav s komornim delom. Komorna ustvarjalnost je v Debussyjevem opusu zasedala bolj obroben položaj; zgodnji godalni kvartet in pozna komorna dela pravzaprav uokvirjajo njegov opus. Res pa je, da Debussyju ni uspelo dokončati načrtovanih šestih komornih sonat, ki jih je začel pisati leta 1915, in bi Ravelovo delo lahko razumeli tudi kot dar nedokončanim sonatam. V Ravelovem opusu ima po drugi strani komorna glasba poseben pomen; k temu žanru sicer ni prispeval veliko del, a njihova glasbena govorica razkriva pomembno plat njegove glasbene osebnosti. V svojih avtobiografskih skicah je Sonato za violino in violončelo označil kot »prelomnico v evoluciji svoje kariere«, ko se je odpovedal »čaru harmonij in melodij«. Melodija je postala le del neprekinjene kontrapunktske igre dveh godal. V sonati preizkuša in širi meje tonalnosti na način, ki prej spominja na Bartókovo kot pa Debussyjevo glasbo. Ta podobnost ni naključna, saj je Ravel prav ob pisanju sonate osebno spoznal Bartóka.
Recitatorji so pripravili besedila na temo prijateljstva. Iz Ciceronovega priročnika O prijateljstvu smo izbrali nekaj misli, sledile so še pesmi Iva Zormana Prijatelju, odlomek iz Župančičevega Manoma Josipu Murnu, Pavčkova pesem in nekaj misli iz knjige o medvedku Puju.
Obe skladbi sta odigrala naša krajana, zakonca Mojca Menoni Sikur in Martin Sikur, ki sta ob glasbi praznovala 15-letnico skupnega glasbenega ustvarjanja in 10-letnico skupnega življenja. Koncert je bil zato še posebej čustveno obarvan. Za višek večera je poskrbela Katja Bricelj s pesmijo Jacquesa Preverta Ta ljubezen, ki jo je prebrala slavljencema. Po tako prijetnem večeru in ob dobrotah, ki sta jih napekli njuni mami, smo se še dolgo zadržali v preddverju knjižnice v prijetnem klepetu in snovali načrte za naprej.
Prispevek pripravila: Marija Samec
Fotografije:
Oznake: barve glasbe in besede, literarni večer