Barve glasbe in besede – 4. večer 3. sezone – Sedem Kristusovih poslednjih besed
Dvorana Mestne knjižnice Grosuplje, 14. marec 2016
V program tretjega ciklusa večerov Barve glasbe in besede smo uvrstili praznični velikonočni koncert. Violončelist Martin Sikur si je koncert zamislil kot preplet slik, literarnih besedil in glasbe. Pri izbiri slik je sodelovala umetnostna zgodovinarka in bibliotekarka Darija Kovačič, ki tudi v knjižnični galeriji postavlja razstave. Besedila na temo velike noči sta izbrali Katja Brecelj in Marija Samec (Emilijan Cevc: Preproste stvari – Znamenje (odlomek); Ivan Cankar: Nedelja (odlomek);
Desiderata = Zaželeno (iz knjige K. Gržana); Stanka Mihelič: Od Brež do Jurjevice (iz zbirke Srce srcu govori); Simon Gregorčič: Človeka nikar; Danilo Kiš: Grobnica za Borisa Davidoviča (odlomek); Thomas Stearns Eliot: Umor v katedrali (odlomek); Tone Pavček: Hoja za pesmijo; Kajetan Kovič: Južni otok). Izbrana besedila so brali člani Mestne knjižnice Grosuplje in Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje: Katja Bricelj, Rozi Fortuna, Kristina Oblak, Martin Oblak, Ivo Puhar, Marija Samec in Franci Zorko.
Skladbo Josepha Haydna: Sedem poslednjih besed našega Odrešenika na križu, op. 51, je zaigral leta 2012 nastali godalni kvartet M.ARS, ki združuje štiri glasbenike, diplomante slovenskih in tujih glasbenih akademij ter prejemnike številnih nagrad in priznanj: violinistki Mojco Menoni Sikur in Ajdo Kralj, violistko Matejo Ratajc in violončelista Martina Sikurja. Skupna jim je ljubezen do komorne glasbe, ki jo razumejo kot glasbeno sodelovanje enkratnih osebnosti, kjer ima vsak glasbenik enako odgovornost. Njihov repertoar zajema dela iz vseh stilnih obdobij.
Skladba Sedem poslednjih besed našega Odrešenika na križu obsega uvod in 7 sonat :
L’Introduzione (Maestoso ed Adagio)
Sonata I: »Pater, dimitte illis, non enim sciunt quid faciunt.« (Largo)
»Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«
Sonata II: »Amen dico tibi: Hodie mecum eris in paradiso.« (Grave e Cantabile)
»Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.«
Sonata III: »Mulier, ecce filius tuus!« »Ecce mater tua!« (Grave)
»Žena, glej, tvoj sin!« »Glej, tvoja mati!«
Sonata IV: »Deus meus, Deus meus, ut quid dereliquisti me?« (Largo)
»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
Sonata V: »Sitio.« (Adagio)
»Žejen sem.«
Sonata VI: »Consummatum est!« (Lento)
»Izpolnjeno je!«
Sonata VII: »Pater, in manus tuas commendo spiritum meum.« (Largo)
»Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.«
Il Terremoto (Presto e con tutta la forza)
Nastanek te skladbe je zanimiv. Leta 1785 je Joseph Haydn (1732-1809) prejel naročilo španskega mesta Cadiz za novo orkestrsko delo, ki naj bi bilo izvedeno med prazničnim bogoslužjem na veliki petek. Naročilo je predvidevalo točno določeno obliko dela: uverturi, ki bi pripravila slovesnost dogodka, bi sledilo sedem počasnih stavkov. Pred vsakim od teh bi škof izgovoril eno izmed sedmih poslednjih Kristusovih besed in nadaljeval z razmišljanjem o njej. Tako bi se glasba in govor med slovesnim obredom izmenjavala. Delo bi sklenil stavek, ki bi predstavljal potres po Jezusovem križanju. Zidove, okna in stebre v cerkvi bi v času bogoslužja pokrili s črno tkanino, svetloba pa bi prihajala le iz ene večje svetilke na sredini cerkve.
Takrat 55-letni Haydn je naročilo sprejel in napisal skladbo, ki je postala zelo priljubljena po vsej Evropi. V kratkem je sledila različica za godalni kvartet, ki je danes tudi največkrat izvajana, leta 1795 pa še različica z zborom in solisti. Pri skladanju je skušal glasbo čim bolj prilagoditi naravi in značaju Kristusovih besed. Monotonosti in dolgočasnosti počasnih stavkov se je izognil z osupljivo melodično invencijo, z izrazito variacijo oblike in izborom različnih tonalitet. Večina stavkov ima zasnovo zgodnje sonatne oblike, v kateri ima izpeljava le manjši delež. Gre za obliko, značilno za Haydnova zgodnja dela, ki se v skladbi Sedem poslednjih besedah našega Odrešenika na križu kaže v izjemno zanimivih in raznolikih rešitvah.
Dvorana je bila v temi. Na oknih so bile le vejice oljk in gorele so svečke, njihov plamen pa je metal zanimive sence po dvorani. Na platnu smo spremljali slike znanih umetnikov: Wilhelma Morgnerja, Marca Chagalla, Edvarda Muncha, Nikolaja Geja, Güntherja Ueckerja, Toneta Kralja, Salvadorja Dalíja, Giotta in Pabla Picassa ter mozaik Kristusa iz 6. stol. iz Ravene in
srednjeveško podobo objokovanja pod križem iz Gruzije. Gledalci so obkrožali glasbenike, ki so igrali pod odrom. Čudovita meditativna glasba, slike in besede so nas ponesle v velikonočni čas, čas, ki nas s trpljenjem opozarja na naše napake, ki jih v življenju delamo, a nam daje upanje, da je »na koncu predora luč«.
Večer je bila prava priprava na velikonočni teden. Očarani smo zapuščali dvorano, polni vtisov in lepih misli. Zadnji koncert tretje sezone bo v maju z naslovom Združena v glasbi in ljubezni in bo posvečen skladateljema Clari in Robertu Schumannu.
Zapisala Marija Samec
Fotografije Vera Puhar
Oznake: koncert, literaturao, slikarstvo, velika noč