Dvorana Mestne knjižnice Grosuplje, 16. januar 2018

Tema letošnjih koncertov je ženska, v različnih vlogah, ki jih ponuja življenje. Za drugi koncert letošnjega cikla smo izbrali temo materinstva. Ta zahtevna vloga v življenju ženske zahteva veliko ljubezni, odrekanja, darovanja, vzpostavljanja odnosov do  sinov in hčera. Kolikor je mater, toliko je zgodb o materinstvu.

Zofka Kveder je razmišljala takole: »Vsako drugo razmerje med ljudmi se lahko izpremeni: ali mati ostane mati. Naša duša se ji lahko odtuji, srce se lahko okrene od nje, toda vedno ostajamo del nje same, plod, ki ga je ona dala svetu. Lahko begamo po drugih potih, kot je ona hodila, naš duh lahko zasleduje druge cilje, ali njeno dete ostajamo kljub vsemu. V stoterih naših navadah, mislih, čustvih se očituje kri, ki smo jo prejeli od nje. In v onem, o čemer mislimo, da nas najbolj loči od nje, tudi tam je ona.«

Glasbeniki so izbrali najprej znano Brahmsovo Uspavanko, ki jo je posvetil prijateljici Berthi Faber ob rojstvu drugega otroka, zaigrala sta jo violončelist Martin Sikur in pianistka Jerneje Grebenšek. Sledili pa sta še Dve pesmi za alt, violončelo in klavir, op. 91. Besedilo za prvo (Potešeno hrepenenje) si je sposodil pri Friedrichu Rückertu, za drugo (Duhovna uspavanka) pa je uporabil špansko pesem, ki jo je napisal Lope de Vega, prevedel pa Emanuel Geibel. Na odru se je glasbenikoma pridružila mezzosopranistka Nuška Drašček Rojko, ki jo poznamo s slovenskih odrov kot pevko popularnih in džezovskih melodij, opernih vlog, nastopa pa tudi v muzikalih. V nemščini je zapela dva samospeva ter požela bučen aplavz.

Johannes Brahms (1833-1897) je svoj najbolj osebni izraz dosegel v komornih skladbah. Komorna glasba je ohranjala klasične oblike in pretekla izročila, kar pa Liszta in Wagnerja ni več zanimalo. »Novonemci« niso mogli razumeti, kako je mogoče, da obstaja skladatelj, ki ga Wagnerjev val ne odnese. A Brahms si je začrtal svojo lastno pot, ki je gledala bolj v preteklost kot v prihodnost. Razvil je bogato harmonsko govorico in zmožnost tematskega razvijanja, da iz najmanjšega motivičnega drobca izpelje celotno skladbo, v kateri ni odveč niti en takt.

Brahmsov Trio za violino, rog in klavir so zaigrali pianistka Jerneja Grebenšek, rogist Jože Rošer in violinistka Mojca Menoni Sikur.

Konec januarja 1865 je Brahmsa pretresla vest, da je njegovo mater zadela kap. V naglici se je odpravil v rojstni Hamburg, a je žal prispel prepozno, umrla je malo pred sinovim prihodom. Bolečino ob tej izgubi je prelil v osrednji, počasni stavek Tria za rog, violino in klavir, op. 40. Štiristavčno delo je končal poleti med bivanjem v Lichtenthalu blizu Baden-Badna. V vseh stavkih je izrazil svoje navdušenje nad naravo, kar je posebej opazno v zadnjem stavku, ki je vesel in živahen, kot bi hotel povedati, da je konec žalovanja.

Literarne odlomke na temo matere so izbrali člani Mestne knjižnice Grosuplje in Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje Rozi Fortuna, Kristina Oblak, Martin Oblak, Marija Samec in Franci Zorko. Besedila so pripovedovala zgodbo matere od želje po otroku do rojstva, od petja uspavank do ustvarjanja odnosov med materjo in otrokom. Slikoviti so bili odlomki iz del Zofke Kvedrove. Za konec pa je razpoloženje dvignila duhovita pesmica Nika Grafenauerja Mama.

Niko Grafenauer: Mama

Mama je od vseh ljudi

najboljša na svetu,

ker se mi rada smeji

in ker je par očetu.

Z mamo se oče poljublja,

z njo hodi spat in z njo vstaja

in kar naprej ji obljublja

vse od kraja.

Z njo se fotografira,

objet preko rame

in z njo se prepira,

kadar se vleče zame.

Mama očetu bere misli

in vse njegove želje ugane.

Pomaga mu, kadar so dnevi kisli

ali če z levo nogo vstane.

Mama ne more biti sama

ali imeti za par kakšnega strica.

Saj vsi vemo, da je mama

boljša očetova polovica.

Glasbeni in besedni del koncerta se je dotaknil vsakogar, saj smo v večini starši, ki smo ali še doživljamo vesele in manj vesele trenutke med svojimi otroki, vnuki, pravnuki. Pritegnile so nas tudi novosti v glasbenem programu: glas in rog.

Napisala: Marija Samec

Fotografirala :  Vida Curk in Ivo Puhar

Oznake: barve glasbe in besede, Brahms, mama