Vremenarji so po dolgem času spet napovedali pretežno jasno vreme,
burja, ki je zadnji teden divjala po primorski naj bi se umirila. Nas so
noge že pošteno srbele, zato nas je obetavna napoved hitro spravila
pokonci. Tokrat smo se odpravili na Črne hribe v Vipavski dolini. 
Po
programu je bil predviden pohod iz odcepa od glavne ceste v Lokvici do
razglednega stolpa na Cerju, ki naj bi trajal slabo uro v eno smer. Ker
smo resni in zagnani, smo se odločili za daljši pohod. Zapeljali smo se
do stolpa in se nato po vrhovih napotili proti Trstelju. 
Ležerna pot nas je
vodila po vršičkih: Cerje (343 m), Fajti hrib (432 m), Renški vrh (449 m),
Vrtovka (502 m). Pot je dobro označena in zelo razgledna. Enkrat so se
nam pogledi odpirali proti morju, drugič na hribe, Vipavsko dolino, obe
Gorici. 
Vmes smo opazili kamnite zidove, kaverne, rove, kose granat in
druge sledi vojnih časov. Na žalost je lanski požar bogate borove
gozdove v teh hribih, skoraj v celoti spremenil v pogorišče. Mrtva črna
debla se nemo, grozeče dvigujejo proti nebu in čakajo na posek.
Namesto mehkih in z iglicami postlanih poti smo stopali po golem
kamenju in oglju. Namesto ptičjega petja so se slišali glasni koraki
pohodnih čevljev. Bili smo kot četica vojakov v tistih vojnih časih.
Nadaljevali smo mimo Lešenjaka (552 m) do vznožja Stolovca (503 m).
Vreme se je vseskozi menjavalo, od megle do sonca, vmes nekaj burje
in dežnih kapelj. Pod Stolovcem smo se ustavili in pomalicali, saj smo
bili po treh urah razmeroma hitre hoje že kar lačni in utrujeni. Do cilja
nas je ločilo še cca 2 km hoje in dva vzpona: na Stol (629 m) in Trstelj
(643 m).
Ura je že odbila 12. Ker smo si želeli ogledati Pomnik miru na
Cerju, smo se odločili da se vrnemo na izhodišče. Vračali smo se po
kolovozni poti, mimo vrhov. Tudi noge so nam bile hvaležne za to.
Pravočasno smo se vrnili do stolpa na Cerju. Pomnik miru je spomenik
braniteljem slovenske zemlje. 
Zgrajen je bil leta 2000 in pripoveduje
zgodbo slovenske zgodovine od Brižinskih spomenikov, dogodkov prve
svetovne vojne, obdobja antifašističnega gibanja TIGR, do vojne za
Slovenijo. V miru smo si ogledali video posnetek iz prve svetovne vojne,
razstavljeno dokumentacijo, fotografije.
Na koncu smo se povzpeli na
razgledno ploščad na vrhu, ki odpira poglede na bližnjo in daljno okolico
ter simbolizira optimistični pogled v prihodnost. Ker ob 16 uri muzej
zapirajo, smo se premaknili v bife spodaj, se okrepčali s toplimi napitki in
strnili vtise s poti.
Vsi srečni, ker smo naredili nekaj dobrega za dušo in
telo.
Pohod je vodila in zapisala Stanka Vidrih
Fotografiral Ivo Puhar