Svete Višarje, sobota, 18. junija 2016

Ko je Baruch Spinoza v 17. stoletju zapisal ta svoj znameniti stavek, ki enači božje oziroma božansko ter naravo in na katerem je utemeljen panteizem, je moral biti nekje v takšnem čudovitem okolju, v kakršnem smo bili mi v

soboto, 18. junija, ko smo se skupaj pohodniki UTŽO in pevci zbora Danica podali na Svete Višarje. Tja, do cerkvice Matere božje,  vodi ena najstarejših slovenskih romarskih poti, hkrati pa je to tudi naša najvišja romarska pot. Mi smo si pot olajšali z vzpenjačo.

Pevci so toplo junijsko dopoldne preživeli pri maši v cerkvi ter ob čudovitih razgledih s 1766 m visokega hriba, pohodniki pa smo se podali naprej proti Kamnitemu lovcu. Pot se najprej vzpenja dokaj položno, zadnjih 20 minut pa smo morali kar krepko

poprijeti za jeklenice ter previdno izbirati stopinje po še vedno zasneženem jarku, ki nas je pripeljal do vrha tega 2071 m visokega hriba, ki lebdi in bedi nad Svetimi Višarjami.

Razgled na mogočne okoliške hribe je poplačal ves naš trud.  Spust, ki je bil v prvem delu kar težaven, smo vsi zmogli brez nezgod in dobre volje in zadovoljni smo se vrnili na Svete Višarje, nato pa smo se skupaj s pevci odpeljali  domov.

Prispevek pripravila: Vida Curk
Fotografije: Anton Rajh in Vida Curk