Petek, 6. maja 2011
Univerza za tretje življenjsko obdobje Grosuplje in njena literarna skupina sta, v okviru spoznavanja slovenskega zamejstva, organizirali strokovno ekskurzijo na Tržaško.
Ob 7. uri smo se odpeljali izpred železniške postaje v Grosupljem. Po uvodnih formalnostih je geografsko in zgodovinsko podobo pokrajine okoli Trsta orisal Martin Oblak. Mejo smo prečkali na Fernetičih, na Opčinah smo pobrali lokalnega vodiča, ki nas je v lepi slovenščini popeljal po Trstu. Večina nas je mesto poznala le po tržnici Ponterosso. Gospod Carlo Mezgec pa nam je razkazal slovenski del Trsta, obnovljeni Narodni dom, ki pod okriljem tržaške univerze zopet nudi svoje prostore tudi Slovencem, ogled smo zaključili na trgu Oberdan, kjer se zaključi openska proga tramvaja, ki vozi na Opčine. Cerkev sv. Justa na griču nad pristaniščem in ostanki rimskega templja so bili za mnoge pravo odkritje. Videli smo Zoisovo, Resljevo hišo, palačo škofa Bonomovo, mol Audace, ki so mu po posredovanju Prešernovega nagrajenca Miroslava Košute vrnili ime San Carlo, kot ga je poznal že Dragotin Kette.
Po dobrem kosilu v Proseku se nam je pridružil naš gostitelj slavist, učitelj, pesnik, pisatelj, kulturni in politični Boris Pangerc, ki zaseda pomembno funkcijo predsednika sveta za tržaško pokrajino. Predstavil nam je družbeno-politično stvarnost na Tržaškem, probleme s pomanjkanjem otrok v šolah zaradi nizke rodnosti. Odpovedal se je plačilu za vodenje, vesel pa je bil, da smo kupili njegovo zadnjo knjigo pesmi Odžejališče.
Odpeljali smo se v Repen, kjer sta nas v kraški hiši pozdravila župan Marko Pisani in kustosinja Vesna Guštin, avtorica kuharic s kraško kulinariko. Iz besed obeh je zvenela ljubezen do domače zemlje, vsega slovenskega in tradicionalnega.
Panoramski pogled na dolino Glinščice je bil veličasten. V Sprejemnem centru doline Glinščice v Boljuncu smo izvedeli vse podrobnosti o kameninah, rastlinstvu in živalstvu, ki odlikujejo to skrivnostno lepo dolino.
Odpeljali smo se tudi v Dolino, v vas, ki je vrvela od priprav na majenco. To je vaški praznik, ko postavijo mlaj, ki mu pravijo maj. Na deblo smreke pritrdijo vrh češnje, nanjo pa navežejo limone, pomaranče in rdeče obarvano pecivo. V nedeljo popoldne mladi zaplešejo pod majem. Vsi ljudje živijo s tem praznikom, postavljali so stojnice in ko so slišali slovensko govorico, so pristopili in se začeli pogovarjati z nami. Ljudje so primorsko odprti in prijazni.
Ogledali smo si staro torkljo in lahko smo kupili dobro oljčno olje.
Preživeli smo lep dan in spoznali prijazne ljudi, ki so nam pokazali, kako cenijo slovenski jezik, in lepo pomladno razcveteno pokrajino samo korak čez mejo.
Marija Samec