Čitalnica Mestne knjižnice Grosuplje, 18. december 2018, ob 19.00

Božični prazniki so posebni. Tudi če nismo verni, v nas zbudijo posebna čustva, predvsem radodarnost in dobrodelnost. Današnji koncert so v dobrodelne namene pripravili glasbeniki ansambla Artes liberales in grosupeljska župnijska karitas, Mestna knjižnica pa je dala na voljo prostor. Poslušali smo glasbo Johanna Sebastiana Bacha, Wolfganga Amadeusa  Mozarta in Franza Schuberta.

Vse obiskovalke in obiskovalce večera je pozdravil predsednik Župnijske karitas Grosuplje Iztok Vrhovec. Poudaril je, da je vesel, da že drugič sodelujejo s tem izvrstnim ansamblom na dobrodelnem koncertu. Zbrana sredstva bodo namenili za pomoč družinam v stiski.

Za uvod v glasbeni večer je Marija Samec prebrala nekoliko skrajšano pripoved o božiču iz zbirke Sadovi večerne zarje, ki jo je napisal župnik z avstrijske Koroške Lovro Kaselj.

»Nekdaj je bil božič tih praznik družine. Slovesnost polnočnice in velika maša na sveti dan sta bili edino, kar je družino zvabilo izpod domače strehe, pod katero je tako prijetno dišalo po kadilu.

V gostilni ni bilo gosta, niti k sosedu se ni šlo na klepet; Bog obvari, da bi kdo zagodel na harmoniko ali zaplesal. In vendar ljudem ni bilo dolgčas. Srce je bilo polno božičnega doživetja, da so se misli v praznični tišini lahko ves dan mudile pri njem.

Saj se je vsakdo že vse adventne tedne z nemirnim pričakovanjem v srcu pripravljal na sveti večer in je od dneva do dneva lepše zvonilo v njem: božič, dete, jasli, sveta noč, blažena noč …

V brezglasnem pričakovanju je drhtela zadnje dni vsa priroda: gore in doline, travniki in gozdovi, njive, braneče v sebi klijoče življenje. Ko je sonce pogledalo proti poldnevu skozi megle, je bilo, kakor bi že gorele na vejah božične sveče.

In ko je drhtela v nemirnem pričakovanju vsa priroda, kako bi ostale pač mirne večno nemirne duše človeške!

Danes se vse to zdi kot pravljica iz davnih dni. Kdo danes še utegne tako pričakovati božič? Danes, ko smo vsi delavci, ki dan na dan hitijo na tlako in se v temi vračajo na dom, ki jim ni dom, ampak le še menza in prenočišče. Mi ne pričakujemo nestrpno božiča, ampak božičnega dopusta, ko se vsakdanje kolesje za nekaj dni ustavi in bomo zjutraj lahko malo poležali. Kdo pričakuje še božič? Morda kak otrok, ki mu radio, televizor in drugi aparati še niso razbili podob iz sanj. Morda še kaka samotna ženica, ki je ostala nedotaknjena od »divje jage« našega stoletja ter nemoteno prede misli in čustva ob svetem pismu. Vsi drugi pa smo okuženi od bacila prosvetljenosti in napuha odraslosti ter nedostopnosti za tisto, kar gane srce in vzbuja pobožne misli.

Niti priroda ne zmore več tistega tajinstvenega pričakovanja, ker ji je ropot tehnike vzel sveto tišino. Niti jelkica ne zna več sanjati in prisluškovati svetemu večeru, ker sta ji traktor in motorna žaga zabila ušesa. Ko bi mogla, bi glasno protestirala, da jo vlačijo v mestni hrup ter obešajo njene vejice v neskončno dolgih vencih preko ulic, od štacune do štacune, od krčme do krčme.

Božič – kaj smo naredili iz tebe? Vzeli smo ti vso tihoto, ki se tako spodobi za te praznične dni in komaj še najdemo trenutek, da se nam čustva in misli zberejo.

Bogati smo postali, vsega imamo, česar si srce poželi. Naš dom je poln blagodarov sodobnih odkritij in iznajdb – a nimamo miru, tistega božičnega miru, ki so ga še naši očetje in matere imeli, ki ga angelci oznanjajo ‘ljudem, ki so blage volje’.«

V čitalnici knjižnice je klasična glasba zazvenela v vsej lepoti. Solistka na violini v Bachovem Koncertu za violino, godala in basso continuo v E-duru je bila Mojca Menoni Sikur.  Petnajstčlanski orkester je zaigral še Mozartov Adagio in fugo v C-molu, zaključili pa so s Schubertovimi Petimi nemškimi plesi.

Franci Zorko je s pesmijo Slavka Zavirška Vse je domače napovedal zadnjo pesem Sveto noč.

     Stopim čez prag
v izbo temačno.
Pri oknu je miza
in stoli okrog.
Na mizi
bel prt.
V kotu razpelo
in lučka pod njim.
Vse je domače,
vse je toplo,
kakor v duši,
ki stopi v njo.

In strune petnajstih godal  so zazvenele v prelepi melodiji Svete noči, ki jo v teh decembrskih dnevih pogosto slišimo. Člani MePZ U3 pa so z mrmranjem spremljali glasbenike.

Čarobni večer se je nadaljeval še v galeriji, med lepimi mozaiki Tomaža Hartmana, po rodu Grosupeljčana, s prijetnim klepetom in druženjem z glasbeniki, ki so nam postali že ljubi in domači, predvsem zakonca Sikur, ki nam omogočata take izvrstne koncerte v Grosupljem.

Naslednji koncert iz ciklusa Barve glasbe in besede, Očetove stopinje, bo v torek, 8. januarja 2019, ob 19. uri v dvorani Mestne knjižnice Grosuplje.

Zapisala Marija Samec
Fotografije Vida Curk in Franci Zorko

Oznake: Artes Liberales, Franci Zorko, koncert, Marija Samec, Župnijska karitas Grosuplje