Pust ostaja živ

Na letošnji pustni torek je bilo v prostorih grosupeljske Mestne knjižnice še posebej živahno. Etnolog dr. Boris Kuhar je v sodelovanju z Mestno knjižnico, Društvom podeželskih žena Sončnica in Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje pripravil zanimivo predstavitev pustnih običajev na Slovenskem. Slušatelji etnologije in domoznanstva na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Grosuplje so z zanimanjem prisluhnili zanimivi pripovedi o pustnih šegah in navadah ter njihovem pomenu. Svoji strokovni razlagi pa je dr. Boris Kuhar dodal tudi nekaj kratkih dokumentarnih filmov, ki jih je posnel pred več desetletji. V njih je prikazal pustne običaje v severovzhodni Sloveniji.
Da pust z vsemi svojimi norčijami in šegavostjo ni stvar preteklosti in ostaja živ ter bo živel tudi v prihodnosti, je dokazalo kar nekaj skupin pustnih maškar iz grosupeljskih otroških vrtcev, ki so se pod vodstvom svojih vzgojiteljic predstavile udeležencem predavanja.
Posebno pozornost je predavatelj namenil pustnim jedem, ki se jih tako kot nekoč pripravlja še danes. Za pustne jedi je značilna predvsem njihova izdatna »kaloričnost«, saj mora biti pust mastnih ust. Ne sme manjkati meso. Zato je še danes živ pregovor: »Za pusta ptič ptiča je, da se mesa naje.«
Seveda ni ostalo samo pri besedah. Udeleženci so se presedli v sosednji prostor, v katerem so marljive članice Društva podeželskih žena Sončnica pripravile na ogled in pokušino najrazličnejše pustne dobrote, od krofov in različnih flancatov oz. »pohaja«, kot smo jih nekoč imenovali v Grosupljem in okolici, do prekajene svinjske krače in seveda nepogrešljive ocvirkove potice oziroma špehovke. Slušatelji etnologije in ostali gostje so se predali kulinaričnim užitkom ter tako na najbolj neposreden način spoznali tisti za marsikoga najlepši del pustnega časa.
Pust bo zagotovo ostal trdno ukoreninjen med nami, pa čeprav njegova vloga preganjalca zime vse bolj bledi in prehaja v priložnost, da vsaj za kratek čas postanemo to, kar nismo, pa bi želeli biti. Hkrati pa nam daje možnost, da povemo tisto, kar si brez maske morda ne bi upali.