Med nami živijo ljudje, ki nosijo s seboj čudovite zgodbe. Nekateri jih skrivajo v sebi, drugi jih povedo prijateljem, tretji pa jih zapišejo in nam tako dajo možnost, da jih spoznamo. In to je storil Jovan Markov.
V dvorani Mestne knjižnice Grosuplje je najprej zapel MePZ U3 Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje. Zbor vodi dirigentka Gabrijela Cedilnik skupaj s korepetitorjem Primožem Cedilnikom. Ker vemo, da Jovan ljubi in ceni slovensko narodno pesem in Avsenikovo glasbo, smo mu zapeli dve pesmi: Kje so tiste stezice in Avsenikovo Gozdovi v mesečini.
Jovan Markov je v Slovenijo prišel iz Makedonije, kot mlad, še ne polnoleten fant, iz drugačnega sveta, iz čisto drugačnih življenjskih pogojev v popolnoma novo kulturno in jezikovno okolje. Slovenija mu je dala možnost, da je končal srednjo šolo, se zaposlil in si ustvaril družino. Ni mu bilo lahko, toda hotenja, da bi uspel, se osamosvojil in si ustvaril pogoje za bodočnost, so ga gnali, da mu ni bila nobena ovira pretežka, ki je ne mogel premagati. Ker ni hotel, da bi njegova in njegovih dveh bratov življenjska zgodba zatonila v pozabo, je napisal knjigo spominov, ki smo jo predstavili. Razgovor z njim bo vodila Marija Samec, odlomke iz knjige je bral Jovanov prijatelj in sovaščan s Police Ivo Puhar.

Jovan Markov je pripovedoval o revnem otroštvu v vzhodni Makedoniji, o družini brez zemlje in živine, ki je živela iz rok v usta. Družino je močno prizadela tragična smrt očeta Trajana. V družino je prišel očim Ilija in preselili so se v njegovo vas. Trije bratje so končali le štiri razrede osnovne šole. Starejša dva sta šla služit kot hlapca k bogatim kmetom. Jovanu sta pomagala, da je končal osemletko, potem pa je ostal doma, ker mu niso mogli plačati šolnine. Na občinski stavbi je videl vabilo, da SGP Grosuplje išče zidarje in tesarje. Plačali so mu šolnino in ga zaposlili. Rad poudari, da mu je SGP Grosuplje dalo v roke velik kos kruha in mu omogočilo bodočnost. Vestno se je učil in pridno delal, da sta si z ženo kupila stanovanje, avto, večje stanovanje in nazadnje sta si sezidala hišo na Polici pri Grosupljem. Dve hčerki sta si uredili svoje življenje in ju razveselili s tremi vnukinjami in vnukom. Vnukinja in vnuk sta se mu na koncu zahvalila, da je prav njim posvetil svojo knjigo.
Spoznali smo zanimivo življenjsko pripoved, ki bi nam bila lahko za zgled, kaj se da s pridnostjo in jasnim ciljem narediti v življenju. Jovanu Markovu je uspelo vse, kar si je zamislil in najzanimivejše dogodke iz svojega pestrega življenja je delil z nami. Ker poje tudi v Moškem pevskem zboru Šmarje – Sap, so mu za zaključek večera zapeli njemu tako ljubo, temperamentno slovensko ljudsko pesem Res lepših fantov na svetu ni, ki ji je sledil še venček slovenskih ljudskih pesmi, in še makedonsko Ne stoj Dono Donde.
Posladkali smo se s sladko baklavo in ob kozarčku se je veselo razpoloženje stopnjevalo. Moški pevski zbor Šmarje – Sap pa nas je še ves večer razveseljeval z lepim petjem.
Napisala Marija Samec

Fotografirala Vera Puhar in Stane Peternel

Video posnetek dogodka je posnel in pripravil Brane Petrovič in si ga lahko ogledate s klikom tukaj!