Ljubljana – Mostec, sobota, 24. junij 2017.

Letos je Hrvatsko društvo Ljubljana organiziralo že 15. kolesarsko karavano Pot prijateljstva Vukovar–Ljubljana v počastitev dneva državnosti sosednjih držav Slovenije in Hrvaške. Med sponzorji karavane je tudi Občina Grosuplje in vsako leto pot prekolesari tudi nekaj grosupeljskih kolesarjev. Karavana kolesarjev se je iz Vukovarja na pot odpravila v četrtek, 22. junija 2017, v soboto, 24. 6. 2017, pa je z vmesnimi postanki v občinah Sevnica, Trebnje in Grosuplje prispela v Ljubljano.

V občini Grosuplje so kolesarsko karavano pričakali v Šmarju – Sapu. V imenu župana dr. Petra Verliča jim je dobrodošlico izrekel občinski svetnik in predsednik Krajevne skupnosti Šmarje – Sap Janez Pintar ter jim ob tej priložnosti v spomin izročil novo knjigo Marije Samec Razglednice z zgodbami, v kateri so ob razglednicah predstavljeni kraji in ljudje občine Grosuplje skozi čas.

V soboto, 24. junija 2017, je Hrvatsko društvo Ljubljana v Mostecu priredilo sprejem za kolesarje, hkrati pa je potekala prireditev za dan državnosti.  Pevski zbor Fijolice je zapel slovensko in hrvaški himno. Sledil je bogat in raznolik kulturni program, za katerega je scenarij pripravila in prireditev tudi povezovala Katica Špiranec, pesnica, pisateljica in profesorica hrvaškega jezika v pokoju, ki živi v Grosupljem. Rada obiskuje koncerte Barve glasbe in besede v Mestni knjižnici Grosuplje, ki jih skupaj organizirajo glasbeniki in recitatorji. Naprosila je dve recitatorki, Rozi Fortuna in Marijo Samec, ki sta nastopili na prireditvi v Mostecu z domoljubno slovensko poezijo, saj poskuša povezovati na prireditvah hrvaškega društva ustvarjalnost v obeh jezikih. Nastopali so pevski zbori in folklorne skupine s slovenskimi in hrvaškimi plesi in pesmimi in kot gostje tudi gradiščanski Hrvati. Zaradi sponzorstva smo v ozadju odra videli tudi grb občine Grosuplje.

Zapisala: Marija Samec, foto: Drago Samec

Recitatorki sta izbrali dve pesmi:

Jože Udovič: Vonj pokošene trave

Kako te gledam, zemlja,
v valujoči luči večera,
drhtim ob tvojih klicih
in trpki okus poslavljanja
mi zaliva usta dan za dnem.

Tvoje oko sem, tvoje srce,
tvoja duša, tvoj spomin,
v meni se razpenjajo tvoje mavrice,
v meni gledajo oči mnogih src
in govore vdana usta
davnih ljubezni,
v mojih prsih se sveti
dih neznanih žena,
v meni dihajo
tvoja leta.

V sebi nosim šumenje gozdov,
ki jih že davno ni več,
in vonj pokošene trave,
v njem se druži
cvet in smrt.

Kakor skriven, teman čar
govorim te besede,
in ko hodim po nizki travi
v otožnem vetru in blagi luči,
čuti to krhko bitje,
da jih ti govoriš,
ti jih govoriš.

 

Jože Šmit: Zemlja

Zgnetena v ilova tla
si  me pozdravila
ob rojstvu v domači hiši.
Drobno dete sem bil,
pa  že si se sprijemala nog
suha, prašna,
mokra, lepljiva,
težka ilova prst.

Zlezel sem čez prag
in  spet si me čakala
suha, prašna,
mokra, lepljiva
tam pod kapjo.

Ko sem po štirih kobalil
pod jablane stare pred hišo,
ko s čredo po gmajnah sem tekal
in vole preganjal za plugom,
si suha, prašna,
mokra, lepljiva
hodila z menoj.

Stresel sem te z gležnjev,
ko sem odhajal,
ti pa še vedno hodiš z menoj
suha, prašna,
mokra, lepljiva
na gležnjih in v srcu
ko davno prekletstvo in sen.

 

 

(Skupno 1 obiskov, današnjih obiskov 1)
 

Oznake: ,