Dvorana Mestne knjižnice Grosuplje, četrtek, 4. junija 2015

Mirjana Šernek je ženska, ki jo moraš občudovati. Rodila se je v goratem vzhodnem delu Srbije. Okoli 11. leta starosti ji je bolezen vzela vid. Obiskovala je šolo za slepe in slabovidne v Beogradu, starši pa so se v iskanju boljšega zaslužka preselili v Slovenijo. Obiskovala jih je. Slepa je sama prepotovala dolgo pot z vlakom iz Beograda v Ljubljano. Nazadnje se jim je pridružila v Sloveniji in obiskovala šolo za slepe in slabovidne v Škofji Loki. Slovenščine se je učila ob poslušanju zvočnih posnetkov literarnih del. Na začetku je imela precej težav z jezikom, toda s trmo in vztrajnostjo je vse uspešno odpravila. Končala je srednjo šolo za telekomunikacijo in se zaposlila kot telefonistka. Hotela je biti čim bolj samostojna in neodvisna. Z možem, ki ima podobne težave, sta si uredila topel dom, vzgojila dva otroka in hodita skupaj skozi življenje drug drugemu v oporo. 

Nekje globoko v njej pa so se porajale pesmi. Iz osnovnošolskih klopi se spomni le ene pesmi, ki jo je napisala namesto domače naloge. Ko pa je začela pesmi zapisovati, je ugotovila, da se jih je že nekaj nabralo. Pokazala jih je znanki, ta pa jo je spodbudila, naj jih izda v knjigi. Nastopila je na nekaj literarnih večerih v Šmarju – Sapu in v Grosupljem, nazadnje na predstavitvi knjige Francija Zorka, ter na srečanjih slepih in slabovidnih. Končno se je opogumila in v začetku junija letos je izšla njena samostojna pesniška zbirka Zate.

Na predstavitvi v grosupeljski knjižnici je moževa ekipa oder pripravila za veliki nastop: ozvočenje, mikrofone, reflektorje. Za mizico sta sedeli pesnica Mirjana Šernek in direktorica knjižnice Roža Kek. Za začetek so ugasnili luči, da smo se obiskovalci poistovetili s pesnico, se umirili in prisluhnili njeni prvi recitaciji. Pogovor je tekel sproščeno, pesnica je duhovito pripovedovala o svojem življenju ter malih in velikih zadregah, ki so jo doletele, pa tudi o drobnih radostih, ki jih je natrosilo življenje. Vmes pa smo poslušali njene pesmi. Dve je prebrala sama, eno v slovenščini in drugo v srbščini, saj piše v obeh jezikih. Dve pesmi je prebrala Sara Fabjan, tudi pesnica iz Šmarja – Sapa, s po dvema pesmima pa so nastopili tudi trije recitatorji Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje Katja Bricelj, ki je prebrala poleg dveh slovenskih še eno srbsko, Rozi Fortuna in Franci Zorko. Poseben pečat večeru je dala pesnica in kantavtorica Katarina Kalaba, ki se je z Mirjano Šernek spoznala na srečanjih slepih in slabovidnih, saj tudi sama zelo slabo vidi. Dve njeni uglasbeni pesmi sta bili polni optimizma in pozitivnega pogleda v prihodnost. Nazadnje je Mirjana zapela še nekaj pesmi.

Pesmi Mirjane Šernek odsevajo njeno dušo, so polne ljubezni do moža, otrok, narave. Česar ne vidi, začuti z drugimi čutili in s srcem. Ko prebiramo njene pesmi, kar težko verjamemo, da pesnica ne vidi, saj opisuje tako prepričljivo, kot da ne bi imela težav v vidom. Z voljo in pozitivno trmo se loteva vsega. Njena poezija tudi nam nakazuje, da lahko splet narave in občutenj zaznavamo z različnimi čutili in da je lepo živeti.

Prispevek pripravila: Marija Samec

Fotografije: Franci Zorko

Oznake: literarni večer, Marija Šernek, poezija