Zinka Vidmar, naša zagnana vaditeljica za nordijsko hojo, nas je zadnji petek v novembru popeljala na pohod na Molnik. “Teorijo nordijske hoje poznate,” je dejala, “zdaj pa naj jo vsaka zase preizkusi v praksi.”

O, saj smo že veliko vadile, vsak ponedeljek dobro uro, vendar smo tokrat širjave Brezjanskega polja zamenjale s strminami Molnika, hriba, ki severno od Šmarja doseže višino 581 m.
Z zbirnega mesta smo se zapeljale do bajerja v dolini Zacurek, se s telovadbo ogrele, potem pa usmerile svoj korak po gozdnih stezicah Molnika. Morda ta korak ni bil vedno povsem pravilen, toda skupaj z Zinko smo tokrat v čudovitem, s soncem obsijanem jesenskem dnevu dale prednost dobri volji in veselemu druženju. Pot nas je vodila skozi vas Pleše, kjer lahko občudujemo številne stare, vendar lepo obnovljene hiše, nekatere pa na obnovo še čakajo. Ob povratku pa smo zavile še do hiše, kjer hranijo kar precej starega kmečkega orodja.
V uri in pol smo bile na vrhu, kjer nas je presenetila in navdušila prava “mizica, pogrni se”. Kar iznenada so se na njej znašli flancati, piškoti, čaj pa tudi več vrst zdravilnih pijač.
Vračale smo se po poti nad rudnikom barita. Barit je najbolj pogost barijev mineral, uporabljajo pa ga v keramični in gumarski industriji ter za razstreliva. Rudnik je deloval med letoma 1919 in 1963, še danes pa so v pobočjih pod vasjo Pleše vidne velike brazgotine.
Po dobrih treh urah smo se dobre volje razšle. Zinka, hvala, in  upamo, da  nas boš popeljala še na kakšen lep hrib v okolici Grosupljega.

Prispevek pripravila: Vida Curk
Fotografije: Vida Curk

Oznake: Molnik