Petek, 6. december 2013
Mrzlica je vrh v osrednjem severnem delu Posavskega hribovja med Čemšeniško planino in dolino Savinje ter Celjsko dolino in Zasavjem
Na Miklavžev dan se je skupina pohodnikov UTŽO Grosuplje ponovno odpravila na potep po Zasavskem hribovju, bolj natančno na Mrzlico. Ob že običajni uri v ranem jutru smo se zbrali pred KD Grosuplje in se z avtomobili odpeljali po avtocesti proti Celju do izvoza za Šempeter in nato skozi Prebold do prevala Vrhe, ki leži med Savinjsko in Savsko dolino in prek katerega vodi cesta iz Prebolda v Trbovlje.
Po strmi cesti smo se zapeljali do Lovske koče, kjer smo parkirali. Pričakovana kavica je žal odpadla, ker ni bilo nikjer žive duše. Jutro je bilo hladno, sveže in lepo, po dolinah so se kopale meglice, mi smo se po označeni, kar strmi gozdni planinski poti odpravili proti vrhu, obsijanem s soncem. Za osvojitev smo potrebovali slabi dve uri. Počitek in malica iz nahrbtnika, tudi malo kačje sline, so se prav prilegli, da smo se zbrani posvetili lepemu razgledu na vse štiri strani neba. Ker je bilo ozračje dovolj jasno, nam je pogled segel vse do Kamniških in Savinjskih Alp, Julijcev z očakom Triglavom, tudi Kum se je vzpenjal visoko nad meglenim morjem.
Mrzlica je že dolgo časa priljubljena izletniška točka in je s svojimi 1122 metri nadmorske višine druga najvišja gora Zasavskega hribovja, tako da je z vrha izjemen razgled. Vsi bližnji vrhovi so namreč precej nižji. Tudi raztresena naselja in samotne domačije sredi gozdnatih površin so lepo vidni.
Le nekoliko pod vrhom, na travnati ravnini tik pod gozdom, stoji mogočni Planinski dom na Mrzlici (1093 m), zgrajen leta 1963, ki premore 67 ležišč. Prvi dom je bil na Mrzlici postavljen že davnega leta leta 1899. Na bližnji Štorovi ravni stoji še ohranjena stara Poldetova koča. Strm, kratek spust z vrha do planinskega doma je bil bogato poplačan.
Nekatere pohodnice so se z otroškim veseljem zagugale na gugalnicah ob gozdu in verjetno so obujale spomine na rano mladost. V domu smo posedli okrog velike mize ob kmečki peči in uživali ob prijetnem klepetu ter prijazni postrežbi. Med nami pohodniki sta bila tudi zakonca, rejca in velika ljubitelja konj, in zvedeli smo marsikaj o pasmah, reji in tudi podkovanju teh plemenitih živalih, tudi to, da zna konja podkovati gospa Marija kar sama. Za nekatere je bilo to veliko presenečenje, saj smo bili prepričani, da to zmore le dobro usposobljen kovač. Naj še kdo reče, da ženske nismo samostojne.
Področje Mrzlice obsega tudi območje Natura 2000, ki sodi v Krajinski park Mrzlica in se poleg bližnje Čemšeniške planine ponašata z domovanjem različnih ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Pobočja so porasla predvsem z bukvijo in smreko, tudi z brezami na obronkih. Do vrha planine se razprostirajo travniki in pašniki, ki nas spominjajo na nekdanje ostanke pašnih planin.
Vračali smo se po isti planinski poti, na povratku z avtomobili pa smo se iz prevala Vrhe namesto proti Preboldu spustili proti Trbovljam, ki še vedno spominjajo na nekoč osrednje rudarsko naselje Zasavja, se odpeljali skozi Litijo proti Ljubljani in se vrnili v Grosuplje v popoldanskih urah.
Napisali: Andreja in Minka Grablovic
