Sobota, 18. novembra 2017
“Tako, zdaj se pa priporočite sveti Jedrt, od tu naprej bo pot bolj strma,” nas je, ko smo prišli do cerkvice te svetnice, opozoril naš vodič Tone. Stali smo namreč ob vznožju Tošča, najvišjega vrha Polhograjskih Dolomitov.
Na Tošč smo se pohodniki Univerze za tretje življenjsko obdobje odpravili tretjo soboto v novembru. Zbrali smo se ob običajnem času in na običajnem kraju in se, tokrat v bolj skromnem številu, odpeljali proti Škofji Loki. Večina poti na Tošč sicer vodi iz Polhovega Gradca ali od Katarine, mi pa smo se mu približali s severne strani.
V pravkar prebujajoči se Škofji Loki smo popili kavo, potem pa smo se mimo Puštala odpeljali v dolino potoka Puštal in po njej v osrčje Polhograjskih Dolomitov.
Avtomobile smo postili pri cerkvi svetega Ožbolta, ki leži zahodno od Tošča, in se skozi malce megleno jutro spustili proti vasi Selo. Spotoma smo si ogledali lepo staro kmečko hišo Pr’ Alč, ki ima nad vrati letnico 1805, baročne okvirje okrog oken in fasado, poslikano s freskami.
Slabo uro smo potrebovali do prijetne vasice Selo nad Polhovim Gradcem, v kateri nas je v dobro voljo spravil Janez, ki je pravkar dopolnil 50 let. Utrujen od pijače in praznovanja je obsedel na klopci pred hišo in prav nič ga ni motilo, da smo ga slikali in se slikali z njim.
Po zložni poti smo mimo zanimivo poslikane kapelice prišli so cerkve svete Jedrt. Kar nekaj svetnic z imenom Gertruda oziroma po naše Jedrt premore krščanski koledar, miši in podgane na sliki te svetnice pa so nam povedale, da gre za Gertrudo Nivelsko, opatinjo iz 7. stoletja, ki je zavetnica pred to nadlogo, pa tudi zavetnica popotnikov.
Nam je vsekakor stala ob strani, kajti brez nezgod smo se povzpeli na 1021 m visok vrh, pa čeprav je bila mokra in proti vrhu rahlo zasnežena pot ponekod res strma.
Vrh Tošča žal ni razgleden, pa tudi če bi bil, bi nam ta dan pogled zastirale megle. Smo pa lahko občudovali čudovito okrasje, ki sta ga mraz in megla razsula po drevju. Še skupna slika in že smo zapustili vrh, ki ga je med našim počitkom in malico obiskalo kar nekaj pohodnikov. Tošč je očitno priljubljen izletniški vrh.
Na povratku smo si vzeli več časa za cerkvico svete Jedrt. Prijazen domačin nam je odprl vrata in lahko smo si ogledali sicer skromno, vendar zanimivo notranjost. Cerkev je bila prvič omenjena leta 1526, vendar jo njena romanska zasnova postavlja v 15. stoletje.
Sedanjo zunanjo podobo je dobila sredi 18. stoletja, v notranjosti pa so se ohranile freske iz sredine 16. stoletja. Od treh oltarjev, ki so nekoč stali v cerkvi, je ohranjen le eden. Zaradi njegovih pisanih barv obiskovalec cerkvice skoraj prezre umetniški biser ob nogah svete Jedrt – majhno ovalno sliko Marije z mrtvim Jezusom – ki jo je naslikal znameniti kranjski slikar Leopold Layer. Layerjeva najbolj znana slika je všečna Brezjanska Marija
Pomagaj, ki je menda največkrat kopirana in reproducirana slovenska slika, drobna umetnina iz cerkve svete Jedrt pa pritegne s svojo tragičnostjo, s svojo ekspresivnostjo in predstavlja povsem drugačnega Layerja.
Na povratku do cerkve svetega Ožbolta so se megle razkadilo in nazadnje nas je pozdravilo celo sonce. In lahko smo se prepričali, da se od te cerkvice lepo vidi tudi Škofja Loka.
Besedilo: Vida Curk
Fotografije: Veronika Špacapan, Tone Rajh in Vida Curk
Oznake: Tošč