Predstavitev knjige Naše kapelice v župnijah občine Grosuplje je bila v dvorani Mestne knjižnice Grosuplje, v četrtek, 25. november 2010.
Kdor bi po dolgem in povprek ne le enkrat preromal to našo čudovito zemljo in bi hodil po njej odprtih oči in še bolj odprtega srca, bi nekoč nemara le zaslutil, čemu ji pravimo domovina. In če bi na svojih popotovanjih razmišljal še o njeni pretekli usodi, ki bržčas tudi kmalu spoznal, zakaj ta zemlja ne premore katedral. Premajhna je zanje in kaj bi z njimi! Ima pa vse polno po sebi umerjenih pomnikov, ki jih je stoletja ustvarjala in varovala, da jo še zdaj napolnjujejo z lepoto, ki je ni nikoli preveč. Skladno se pridružujejo njenemu narodnemu obrazu in ustvarjajo iz nje kulturno pokrajino, je v knjigi Znamenja na Slovenskem zapisal dr. Marijan Zadnikar.
S to mislijo smo začeli predstavitev knjige NAŠE KAPELICE V ŽUPNIJAH OBČINE GROSUPLJE, ki so jo na odru dvorane Mestne knjižnice Grosuplje predstavili dr. Boris Kuhar, etnolog, ki je bil pobudnik in urednik te knjige, gospod Ivo Puhar, ki je sodeloval kot popisovalec in fotograf, gospa Andreja Smoličeva, predsednica Univerze za tretje življenjsko obdobje, ki je sodelovala kot popisovalka kapelic in preko UTŽO tudi kot založnica knjige, višji bibliotekar Drago Samec je prispeval bibliografijo gradiva, ki govori o kapelicah v župnijah občine Grosuplje, zbral pa je tudi odlomke iz domoznanskih leposlovnih del.
Dr. France Stele je zapisal: Znamenja po veliki večini spadajo v isto kulturno kategorijo kot narodna pesem, kot pravljica in njeno izročilo in nudijo raziskovalcu enega izmed najbolj intimnih izrazov verskega življenja in čustvovanja množic in posameznikov. Znamenja in kapelice so del kmečke kulturne miselnosti, ki je v svoji osnovi verska. Z njimi dobiva vsakdanji življenjski prostor naše vasi svoj posvečeni pomen, ki se prav pri znamenjih ob času procesij in pogrebov lahko spremeni kar v obrednega. Ti spomeniki pričajo o nekdanjih ustvarjalnih hotenjih in nevsakdanjih prizadevanjih našega človeka in niso nikoli povsem izgubili duha po domači zemlji.
Raziskujejo jih umetnostni zgodovinarji in etnologi.
Etnolog dr. Boris Kuhar je povedal, da se je ideja o popisu kapelic in znamenj rodila med urami etnologije pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Začeli smo zbirati podatke in fotografije, iskati lastnike kapelic in ljudi, ki bi o njih kaj vedeli povedati. Krog sodelavcev se je širil, fotografije so se kopičile in nazadnje so ugotovili, da je samo kapelic več kot sto. Zato so se odločili, da znamenja pustijo za naslednji projekt, v knjigi pa so popisali samo kapelice.
Tri leta so se trudili s terenskim delom pri zbiranju podatkov in fotografij. Postavili so razstave Naše kapelice na poti do knjige v Mestni knjižnici Grosuplje, na Polici, v Šmarju, Št. Juriju, Škocjanu. Razstave so bile dobro obiskane in obiskovalci so dodali še marsikak zanimiv podatek, ko so videli razstavljeno fotografijo svoje ali poznane kapelice. Veliko kapelic je posvečenih Mariji, sv. Antonu, v drugih stojijo kipi svetnikov, po katerih je nosil ime gospodar, ki je kapelico postavil. Večina kapelic je lepo oskrbovanih, nekatere pa so potrebne obnove. Že samo zbiranje in popisovanje kapelic je marsikatero skupnost ali družino pripravilo, da so kapelico obnovili ali vsaj polepšali. Zahvalil se je vsem, ki so pomagali zbirati gradivo, ki so fotografirali ali pa poiskali v svojih arhivih stare fotografije, vsem, ki so prispevali svoj delež, da je knjiga Naše kapelice zagledala beli dan.
Dr. Kuhar je poudaril, da etnologa pri kapelicah zanimajo predvsem zgodbe, zakaj so bile postavljene, pa tudi zgodbe o življenju, ki se je odvijalo okoli njih.
Fran Jaklič o življenju znamenj v črtici Kapelica sv. Ane takole razmišlja:
Kadar sem prebiral zgodovinska poročila o nastanku spomenikov, cerkva, znamenj, kapelic in sem bral imena ustanoviteljev, o slogu, in načinu zgradbe in o drugih rečeh, tedaj sem v spisu naravno nekaj važnega pogrešal. O nagibih, ki so vodili ustanovitelja, da je žrtvoval premoženje in trud, da je nastalo »znamenje«, je malokje kaj zapisanega. Pa vendar niso znamenja, kapelice idr. nastale kar tako! Nekaj notranjega je moralo vzdigniti človeka, da se ni ustrašil žrtev za spomenik. O, ko bi zbrali zgodovino vseh znamenj in kapelic ob naših cestah, ki stoje na križpotjih, sredi polja ali pa samotarijo na gričku ali ob robu gozdov, bi bile debele knjige in brali bi povesti, ki bi zgrabile človeka in ga povzdignile!
Gospod Ivo Puhar je sodeloval pri knjigi do konca. Če se je pokazalo, da je fotografija slaba, je zadnje dneve, tik pred tiskom, še lovil zadnje lepe dneve in fotografiral kapelice. Težko je bilo dobiti lepe slike. Če je bilo sončno, so drevje in okolica metali sence na kapelico, večina kapelic je zastekljena, kar je tudi oteževalo fotografiranje.
Gospa Andreja Smolič se je naprej predstavila kot popisovalka kapelic. Večino ljudi in kapelic v župniji Žalna je poznala že iz otroštva, zato ji delo ni bilo težko. Nekaj zanimivih in duhovitih mladostnih spominov se ji je ob delu obudilo in jih je ta večer podelila z nami. Založništvo knjige pa je težji in zahtevnejši projekt. Treba je bilo zbrati denar, poiskati sponzorje. Denar od prodanih knjig bodo namenili za obnovo kapelic, ki so v slabem stanju.
Višji bibliotekar Drago Samec je povedal, da so v njegovo bibliografijo uvrščeni tudi zapisi o znamenjih, saj je bibliografija nastaja še v času, ko so zbirali podatke tudi o znamenjih. V svoje razmišljanje o nastanku kapelic je vpletel misel, da so kapelice nastale tudi zato, ker so bile cerkve pogosto zaprte, zato pa so bili svetniki v kapelicah ves čas med ljudmi, da so lahko ob njih pomolili, prosili za srečno vrnitev ob odhodu z doma ali pa se poslovili od umrlega sovaščana. Posebno zadovoljstvo pa mu je bilo iskati odlomke v domoznanskem leposlovju o kapelicah in znamenjih. Našel je zanimive pripovedi o rezbarju Satančku, ki je Kristuse rezljal, o presuhem kipu Antona, ki ga župnik ni hotel blagosloviti, o vaščanih, ki so se prepirali, kam naj bo kapelica obrnjena.
V črtici Znamenje iz knjige Preproste stvari je dr. Emilijan Cevc o nastanku znamenja takole razmišljal: O, znamenje sredi vasi, preprosto, lepo znamenje, ki posvečuješ delo človeških rok in povzdiguješ očete in matere v svečenike.
Cerkev in znamenje – kakor velika maša in očenaš.
Nihče ne ve več, kdaj so ga postavili in po kakšni zaobljubi, in v nobeni knjigi ni to zapisano. Najbrž so preprosto rekli: Jezus in Marija morata biti med nami, ne v cerkvi zaprta, temveč v znamenju sredi vasi, da ju vidimo, ko gremo na delo in se vračamo domov in ko si povemo pametno besedo. Bedela bosta nad nami in našimi otroki, ki se jima bodo igrali ob nogah…In ljudje so šli ter postavili znamenje.
Svoj pečat knjigi je dodala lektorica Ivanka Šircelj Žnidaršič, ki je vztrajala tudi pri arhitekturnem opisu vsake kapelice in pri poenotenju izrazov. Posebej se je potrudila pri prevajanju besedil s kamnitih plošč.
Predstavitvi knjige je prisostvoval tudi zaslužni profesor Fakultete za arhitekturo dr. Peter Fister. Pohvalil je knjigo in poudaril pomembnost znamenj v slovenskem prostoru. Tudi Evropa se zaveda teh slovenskih arhitekturnih posebnosti in jih pomaga obnavljati in vzdrževati kot del značilne slovenske krajine. Vse odgovorne je pozval, naj poiščejo poti do evropskega denarja in ohranijo bogastvo kapelic in znamenj naslednjim rodovom.
V kulturnem programu so sodelovali vedno odlični folkloristi Mlada zarja iz Račne, ki jih vodi gospa Olga Gruden. Zapeli so nam manj poznani pesmi Pesem o svetem Janezu in Pesem o sveti Barbari, kasneje pa še Staro polko in Vsi so venci vejli, za konec pa so nastopili še Ljudski pevci s Police, ki jih vodi profesor Edvard Adamič, upokojeni učitelj čela. Zapeli so Tam gori za našo vasjo, Kje so tiste stezice in Iz stolpa sem mi zvon zvoni.
Po vsej slovenski zemlji so posejana znamenja: ob cestah in križpotjih, sredi polj in gozdov, na robu vasi in na trgih, na planem in v bregu stoje. Tudi ona, morda najskromnejša med pomniki davnih dni, dokazujejo, da nismo šele od včeraj na tej zemlji, je zaključil svoj uvod v knjigo Znamenja na Slovenskem dr. Marijan Zadnikar.
Tudi v dvorani Mestne knjižnice Grosuplje smo zaključili kar več kot dve uri dolg domoznanski večer s klepetom ob kozarčku in prigrizku. Za dobrote so poskrbele skrbne gospodinje, članice UTŽO.