Sobota, 5. januarja 2019
Pravzaprav sploh ni potrebno potovati kam daleč, v tuje kraje, da človek spozna kaj novega, zanimivega, lepega. Vse to se lahko skriva že za sosednjim gričem, le odpraviti se moraš nanj. In če to narediš v družbi dobrih prijateljev in istomislečih pohodnikov, je lahko doživetje popolno.
Za Korinj je morda kdo že slišal, za Bovljek pa verjetno še nihče od pohodnikov, ki smo se v soboto zjutraj, 5. januarja, zbrali na običajnem zbirališču. No, naš mentor Anton te hribčke seveda dobro pozna in vedel je, da so prav primerni za zimski pohod.
Mimo Mlačevega in Luč smo se odpeljali proti Krki in najprej obiskali tamkajšnjega čebelarja Jamnika. Temeljito smo se založili s kozarci medu in zdaj smo varni pred zimskimi prehladnimi nadlogami.
Brez jutranje kavice seveda ni šlo. Malce prezgodnji smo bili, pa so nam v gostišču Krka klub temu prijazno odprli vrata in nam postregli kavo, ki sta jo tokrat “častila” Vera in Ivo, ki sta nekaj dni prej praznovala skupni rojstni dan. Zahvalili smo se jima s pesmijo. Potem pa je bil res že čas, da se lotimo tega, zaradi česar smo prišli, torej pohoda.
Nas je pa ta dan čakalo presenečenje. Na Krki so se nam pridružili vnuka našega mentorja Toneta, Aljaž in Žiga, ter njun bratranec Tilen. In Aljaž, ki je skupaj z dedkom dva tedna prej načrtovano pot že prehodil, je prevzel vodenje.
Avtomobile smo zaparkirali poleg avtobusnega postajališča v Lazah nad Krko in Aljaž nas je popeljal po gozdni poti k prvemu cilju, 695 m visokemu Bovljeku. Spotoma nam je pokazal pot, po kateri se bomo vrnili, in razložil, katere vasi ležijo pod nami v dolini.
Do Bovljeka smo po prijetni, z listjem posuti gozdni poti potrebovali dobre pol ure. Malo pod vrhom so nas napisi na skalah spomnili, da stopamo v svet, ki pravzaprav pripada živali in prav je, da jih pustimo živeti. 695 metrov visok vrh je ves porasel, zato z njega ni nikakršnega razgleda. Kljub temu smo posedeli na okroglih kamnih, malce prigriznili in požigosali svoje pohodniške knjižice.
Sledil je spust z Bovljeka, delno po gozdni poti in delno po neoznačeni stezici skozi gozd, poln kamenja in kraških vrtač. Kljub dvomom nekaterih nas je stezica kmalu pripeljala do ceste proti vasi Mali Korinj in v daljavi smo že zagledali naš drugi cilj,
Korinjski hrib ali, kot ga tudi imenujejo, Ciganov vrh. V vasi nismo spregledali domiselne uporabe starih čevljev in škornjev za cvetlične lončke, potem pa nas je pot mimo novega gasiljskega doma in cerkve svetega Jurija pripeljala pod vznožje Korinjskega hriba. Za kratek čas se je pot strmo povzpela, potem pa smo že bili pri ruševinah nekdanje cerkve, ki je bila del poznoantičnega utrdbenega kompleksa na vrhu hriba.
Za razliko od Bovljeka je s Ciganovega vrha čudovit razgled na vse strani in seže celo do Triglava. Na klopcah in skalah smo si privoščili malico in počitek in prijetno druženje, kajti dan za januar niti ni bil posebno mrzel, predvsem pa je bil suh in prav nič vetroven.
Pot nazaj po drugi strani hriba je bila bolj položna in v slabi uri smo bili spet v Lazah nad Krko.
Nismo bili daleč, a bili smo v krajih in na vrhovih, kamor nas pot ne bi nikoli zanesla. V lepih krajih in na prijetnih vrhovih takoj za našim pragom.
Besedilo : Vida Curk
Fotografije: Veronika Špacapan, Vida Curk in Ivo Puhar
Oznake: Bovljek, Korinjski hrib