V čitalnici Mestne knjižnice Grosuplje smo prisluhnili koncertu klasične glasbe iz 7. sezone ciklusov Barve glasbe in besede. Naslovili smo ga Noč in sanje, tako je bilo tudi naslov enega od treh samospevov Franza Schubeta, ki jih je zapela naša odlična mezzosopranistka Nuška Drašček Rojko. Ko je njen glas zaplaval proti stropu knjižnične čitalnice, so poslušalci onemeli, potem pa so ji stoje zaploskali.

Glasbeniki so za ta večer izbrali same poslušljive skladbe. Prva je bila posvečena 160. obletnici rojstva slovenskega skladatelja Huga Wolfa. Najbolj znana skladba večera je bila Mozartova Mala nočna glasba, najbolj zanimiva pa Boccherinijeva Nočna glasba z ulic Madrida, ki so ji glasbeniki dodali še scenske dodatke.

Zvok M.ARS kvarteta, ki ga sestavljajo Mojca Menoni Sikur – 1. violina, Jerica Kozole – 2. violina, Mateja Ratajc – viola in Martin Sikur – violončelo, je obogatil še violončelist Jošt Kosmač. V zadnji skladbi so na violine in violončelo igrali kot na kitare, se selili po prostoru, kot odmev igrali nadstropje višje. Tako dinamičnemu koncertu smo v tej dvorani prisluhnili prvič.

Izbrana besedila slovenskih pesnikov so brali člani Mestne knjižnice Grosuplje in Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje: Katja Bricelj, Rozi Fortuna, Ivo Puhar, Marija Samec in Franci Zorko ter Slavko Zaviršek.

Več kot 80 poslušalcev, prišli so tudi iz Ljubljane, je prisluhnilo izjemnim glasbenikom, ki že sedmo sezono razveseljujejo grosupeljske ljubitelje klasične glasbe, ti pa so jih nagradili še z dodatkom. Nuška Drašček Rojko je z njimi zapela še samospev Richarda Straussa Jutri na besedilo Johna Henryja Mackayja.

Napisala Marija Samec, fotografirala Vera Puhar

Pesmi, ki so spremljale glasbeno dogajanje na koncertu: med Mozartova Malo nočno glasbo smo slišali:
Slavko Zaviršek: Brezbrežna noč

Brezbrežna noč
razgrnila je ponjavo
čez dolino,
pokrila bisere, ki stkal jih je pomladni dan,
razsula zvezde na nebesni svod,
ponesla zven tišine
med zidove
in utonila v oceanu sanj
utrujenih teles.

Ivan Minatti: Na večer

Šum perutnic v oblakih.
Drevesa in rože drhte.
Nekaj po prstih
od vsepovsod
stopa v srce. –

Tiho minute odtekajo.
Svet je zlat, čist, zrel.
Vijoličast dim nad mestom,
zarje trak … ah, odsev –
vsega, kar bo, kar bilo je.

Nič se več ne zgodi.
Ura v zvoniku bije.
Skoro se zvečeri.

Srečko Kosovel: Tih večer

Sanjava je vsa pokrajina
kakor ljubezen najina.
Tiho stopava tam doli,
in kakor v sanjah okoli
zgrinja pred nama tisoč se zvezd,
a do nobene ni cest …

Ljubica, pozabiva,
da nama dušo pokriva
trudno telo,

tja brez teles pohitiva,
kjer se ljubezen izliva
v sinje nebo.

Slavko Zaviršek: Večerni ave

Večerni ave
potočil glas
je v daljave,
zabrenkal je na struno
moje duše,
uspaval pesem ptičev,
zložil krila
metuljev in čebel
in se sesedel
v naročje
močvirskih trav.

Franz Schubert: 3 samospevi, ki jih je zapela Nuška Drašček Rojko:

Karl Gottlieb Lappe: V večerni zarji

O, kako lep je tvoj svet, Oče,
kadar zlato žari,
ko pada nanj tvoj lesk
in s sijajem obarva prah,
ko se med oblaki prikaže rdečica
in se spusti k mojemu tihemu oknu.

Naj mar tožim, naj mar omahujem,
naj dvomim o tebi in o sebi?
Ne, že na tem svetu bom nosil v prsih tvoja nebesa
in še preden srce poči,
bo pilo žar in srkalo svetlobo.

Matthäus Casimir von Collin: Noč in sanje

Nizdol se spuščaš, sveta noč
in tudi sanje, kakor mesečina skozi prostor,
valovijo navzdol
skozi tiha srca ljudi.

Ti jim radostno prisluhnejo
in ko se prebudi dan, kličejo:
vrni se, blažena noč,
vrnite se, sladke sanje!

J. W. Goethe : Mesecu

Spet obliva dol in gaj
tvoj megleni svit,
tudi meni dušo zdaj
si prišel sprostit.
Nočno pokrajíno to
tvoj pogled blaži,
kot prijatelja oko
nad menoj bedi.
Prošli čas zveni v srce,
vsak spomin poznam,
tu veselje, tam gorje,
sred vsegá sem sam.
Teci, teci, reka ti!
Šla je sreča vsa,
s tabo so poljubi šli,
je zvestoba šla.
Vendarle imel sem vse,
kar je presladkó!

Ah, iz misli mi ne gre,
pa mi je hudo!
Teci, reka, v dolnji kraj,
šum za šumom lij,
spevu mojemu dodaj
svojih melodij,
ko pozimi sred noči
jezno prekipiš,
ko pomladi, kar vzkali,
tiho napojiš.
Blažen, kdor je od sveta
mirno vzel slovo,
a prijatelja ima,
z njim uživa to,
česar truma ne pozna,
kar za mar ji ni,
a skoz labirint srca
roma sred noči.
(prevedla Lili Novy)

Med Boccherinijevo glasbo ste poslušali pesmi:

Srečko Kosovel: Psalm

O Bog, usmili se moje praznote!
Široko razstrtih, sivih dni,
teh široko upajočih oči,
o Bog, usmili se naše samote!
Razstri svoj plašč, razkošno tkan
z zvezdami višnjevih letnih noči,
ko speš mimo nas in Tvoj plašč šumi
kot sredi morja večnih sanj.
O stopi v ta stekleni čas
in kar je prozorno, naj potemni,
in kar je blizu, naj se izgubi,
naj nam kot iz višnjevih dalj spregovori
kot v gosti modrini Tvoj beli glas!
O Bog, usmili se nas, usmili se nas!

Alojz Ihan: Molitev s praga

Zares želim vstopiti v to tiho cerkev,
sesti v eno praznih klopi, se zamisliti,
skleniti roke, moliti. Tebe Bog, kdorkoli že
si. Ampak vem, potem bi mi začel odpuščati,
moje grehe, Gospod, brisal bi drugega za
drugim, da bi bledeli, izginjali, tega se
bojim, tudi moj najmanjši greh mi pripada,
in brez največjih ne bi obstajal kot sem,
zato bom ostal daleč, dokler ne postaneš
trd, dokler ne prenehaš tako grozljivo
odpuščati, moj Bog, moj Gospod. Amen

Za dodatek je Nuška Drašček Rojko zapela še samospev Richarda Straussa Jutri.

John Henry Mackay: Jutri!

In jutri spet bo sonce posijalo
in zopet združilo najine poti,
po katerih sva hodila minule dni,
po zemlji, ki v soncu dehti.
Prostrana obala pod azurnim nebom,
h kateri se počasi in mirno spustiva,
naju bo sprejela v srečni objem,
kjer bo dovolj le pogled, da obnemiva.