Pisatelj Ernest Jazbinšek v Mestni knjižnici Grosuplje

Združenje splošnih knjižnic združuje 58 splošnih knjižnic v Sloveniji in 20. november so si izbrale za svoj praznik. Letošnji dan slovenskih splošnih knjižnic nosi naslov GOSTIJA V DEŽELI BRANJA. V mestni knjižnici Grosuplje se bodo dogodki vrstili cel teden: literarni večeri, razstava starih razglednic Grosupljega, razstava najbolj branih knjig za otroke in odrasle, pravljice za otroke in ustvarjalne delavnice ob knjigah.

Na praznični dan slovenskih knjižnic naš bralni klub Beremo ob kmečki peči zaokroži celoletno druženje s podelitvijo priznanj za vsaj pet prebranih knjig z vsakoletnega seznama. Bralni klub podpirata Mestna knjižnica Grosuplje in Univerza za tretje življenjsko obdobje. Sestajamo se vsako zadnjo sredo v mesecu in se pogovarjamo o prebranih knjigah. Lansko leto smo brali dela slovenskih avtorjev, ki so imeli okrogle obletnice rojstva ali smrti. Letos pa se že seznanjamo z južnoslovanskimi avtorji.

Knjigo pripovedi Antona Dremlja – Resnika so si prislužili: Rozi Fortuna, Milena Nagelj, Kristina Oblak, Angelca Perpar, Pavla Raguž, Majda Senčar, Branka Šinkovec, Helena Štrubelj, Iva Valant in Franci Zorko.
Anton Dremlej – Resnik je bil rojen 19. februarja 1910 v Petrušnji vasi na Dolenjskem, umrl je 9. september 1960. Bil predvsem izvrsten pravljičar. Večino pripovedi je prevzel od svojega deda. Miku Matičetovu je povedal čez 60 pripovedi, dolgih in kratkih, le-ta pa jih je kasneje tudi posnel ali zapisal na povojnih terenskih delavnicah, za to knjigo pa jih je izbrala, prepisala in uredila Anja Štefan.

Med nas je znova prišel pisatelj Ernest Jazbinšek. Večji del leta preživi na svojem vikendu na Polici. Rodil se je v Zabukovju nad Sevnico. Zaradi hude poškodbe noge in komplikacij, ki so nastopile kasneje, je izgubil nogo. Ob delu je diplomiral na Višji upravni šoli in na Fakulteti za družbene vede iz sociologije. Kot športnik je dosegal visoke rezultate, kot strelec je sodeloval na EP za invalide in na paraolimpijskih igrah. Poseben podvig je bil vzpon na Triglav.

Ko je odšel v penzijo, je začel pisati. Izdal je že 5 romanov za odrasle, pravljično zgodbo o kužku Moj prijatelj Albert, Rehabilitacija – nikoli končan proces, v katerem pripoveduje o svoji rehabilitaciji po amputaciji noge.
Svoja dela piše po resničnih zgodbah, ki jih sliši med ljudmi, vendar zgodbo predela in oplemeniti. Letos spomladi je izšel njegov peti roman Mačeha.
Beseda« mačeha« se je razvila iz prvotnega pomena ‛neprava mati’ pod vplivom sosednjih jezikov, prim. nem. Stiefmütterchen ‛cvetlica mačeha’, kar je manjšalnica od nem. Stiefmutter ‛mačeha, neprava mati’, in it. matrigna, madrigna ‛mačeha (v obeh pomenih)’. Razlog, zakaj se ta cvetlica imenuje po nepravi materi, ni dokončno pojasnjen, morda zato, ker njen cvet izgleda kot neprijazen obraz, ki spominja na pregovorno neprijaznost mačehe do pastorkov.

Zadnji roman pripoveduje o mačehi, ki svoje travne prenaša na pastorko. Ko jo zadenejo nesreče, umre ji sin in zlomi si nogo, se znajde v bolnici in tam neznani ženski potoži svoje težave. Ta pa ji položi na srce, naj se prizadetim opraviči. To ji spremeni življenje in pastorki tudi. Opravičilo malo stane, morda le nekaj lažnega ponosa, prinese pa veliko olajšanja. Vsebino romana so z branjem odlomkov predstavili: Marija Samec, Franci Zorko, Rozi Fortuna in Kristina Oblak.

Druženje s pisateljem Jazbinškom je potekalo sproščeno, duhovito je odgovarjal na zastavljena vprašanja in napovedal, da za naslednjo pomlad načrtuje izid novega romana, ki ga je že napisal.