Sreda, 22. aprila 2015 – ekskurzija na Goriško
Angleška skupina UTŽO mentorice Katje Bricelj se vsako leto odpravi na izlet, ki sledi temi, ki so jo obravnavali v študijskem letu. Letošnje leto so spoznavali Ernesta Hemingwaya in njegov roman Zbogom orožje. Pisatelj govori o prvi svetovni vojni, ki jo je kot bolničar doživljal na soški fronti. Zato so letos izbrali za končni cilj Gorico, Novo in staro.
Bolezni so popotnike zdesetkale, zato smo odšli na pot z malim avtobusom za 20 ljudi. Katja je takoj prevzela besedo in predstavila plan izleta. Povzela je zgodovino mesta in pokrajine ter se dalj časa zadržala pri zadnjih članih kraljeve družine Burbonov, ki so pokopani v kripti samostana na Kostanjevici.
Prešli smo mejo in na parkirišču počakali goriškega vodiča Vilija Pšeničnika. Najprej smo se ustavili na Trgu Evrope. Tu so ob vstopu Slovenije v EU podrli ograjo, ki je delila mesto po drugi svetovni vojni. Na železniški postaji na »slovenski« strani je muzej, ki pripoveduje zgodbe o razdeljenih družinah, hišah, celo pokopališču. Ogledali si ga bomo kdaj drugič.
Vodič nas je popeljal v Oslavje, v italijansko kostnico, zgrajeno na hribu nad Pevmo. Mogočna bela okrogla stavba iz istrskega in nabrežinskega kamna hrani imena 57 200 italijanskih vojakov, padlih v bojih na soški fronti. Sprehodili smo se po hodnikih v treh nadstropjih in se s terase okroglega stolpa razgledali po okoliških krajih in hribih, kjer so potekale hude bitke v prvi svetovni vojni.
Vrnili smo se v Gorico in se sprehodili do trga v predelu Gorice, ki se še danes imenuje Travnik. Že v avtobusu smo poslušali pripoved Ivana Preglja Matkova Tina. Pisatelj je opisal pot slovenskih »prečudnih romarjev«, ki so morali iti v Gorico gledat obglavljenje voditeljev tolminskega punta v letu 1713. Za njimi je šla noseča Tina, da bi še zadnjič videla svojega nesojenega ženina Ivana Gradnika. Pretresljiva zgodba se je vseh dotaknila, da smo si z zanimanjem ogledali spominsko tablo na trgu z napisi v italijanščini, slovenščini, furlanščini in nemščini. V kavarnah v tem predelu govorijo slovensko, zato smo se počutili skoraj kot doma.
Kosilo smo imeli naročeno v dobri slovenski gostilni ob Soči. Kasneje smo se sprehodili še po ulicah in trgih v predelu Travnika. Vodič nas je opozarjal na spomenike in hiše, ki so povezane s Slovenci. Upravljajo dva kulturna domova, dobili pa so v upravljanje še spodnje prostore Trgovskega doma, v katerem so uredili galerijo, obnavljajo pa še prostore, kamor bodo preselili slovensko knjižnico. Slovenska društva skrbijo, da se prisotnost Slovencev v tem mestu ne bi zabrisala in pozabila.
Povzpeli smo se na hrib Kostanjevico in si ogledali samostan, Škrabčevo knjižnico z mnogimi inkunabulami, lepo Marijino cerkev, grobnice zadnjih francoskih kraljev Burbonov in vrt z vrtnicami burbonkami.
V poznem popoldnevu smo se zapeljali še po Erjavčevi ulici v Novi Gorici in se seznanili z znanimi Goričani, ki so dobili svoje kipe v tej aleji velikanov, začenši z Edvardom Rusjanom, Alojzem Bratužem, Francetom Bevkom, Ivanom Trinkom in drugimi znanimi kulturniki.
Z novim vedenjem o prvi svetovni vojni in še vedno v dvomih, ali je bil Hemingway v Gorici ali ne, smo zaključili poučno ekskurzijo po Goriškem, kjer že cvetijo kostanji in bezeg ter tudi burbonke.
Prispevek pripravila: Marija Samec
Fotografije: Miro Gavez
Oznake: ekskurzija, Gorica