Pohod od Račne do Gradišča nad Ilovo Goro

Ponedeljek, 18. 12. 2017

Decembrski dnevi so kratki in vremensko nepredvidljivi, zato naš vodnik Tone skrbno načrtuje naše pohode. Na zadnjem pohodu leta 2017 smo si nameravali ogledati Radensko polje in jamo Viršnica, žal pa smo morali zaradi obilice padavin ter poplav naš pohod spremeniti in prestaviti s sobote na ponedeljek, 18. decembra. Kljub mrzlemu in oblačnemu vremenu se nas je ob 7. uri pred kulturnim domom v Grosupljem zbralo devet. Odpeljali smo se do Račne, kjer se nam je pridružila še ena pohodnica, skupaj pa smo na toplem v baru

Limberk popili jutranjo kavo.
Pohod smo začeli ob robu Radenskega polja proti Mali Račni. Tam smo zavili v gozd in se začeli počasi vzpenjati do vasice Gabrje pri Ilovi Gori, nadaljevali pa smo proti Veliki Ilovi Gori.

Sredi vasi je cerkev, posvečena sveti Trojici, ki je bila omenjena že v 14. stoletju. Veliko in Malo Ilovo Goro poznamo tudi po hudih bojih med drugo svetovno vojno, zato sta nad vasjo grobnica in spomenik padlim borcem, umrlim med ofenzivo v začetku novembra leta 1943. V spomin na te dogodke Združenje borcev za ohranjanje vrednot NOB in Planinsko društvo Grosuplje organizirata tradicionalni pohod spominov.

Nad vasjo se pot rahlo vzpenja in kmalu smo dosegli 606 metrov visoki vrh Gradišča. Tam in v okolici Velike Ilove Gore so našli arheološke ostanke iz halštatske dobe, ostanke rimskih grobov in sledove rimske ceste, saj je potekala po Radenski dolini v dolino Krke. Iz Račne smo do vrha hodili uro in pol. Na vrhu sta kovinski drog s slovensko zastavo

in prijetno urejen prostor za počitek. Zaradi megle nismo mogli občudovati razgleda, so nam pa okoliška drevesa, polepšana z ivjem in nekaj centimetri snega, pričarala pravo zimsko pravljico. Fotografirali smo se za skupinsko sliko, pomalicali in se po isti poti vrnili do Velike Ilove Gore.

Mala Ilova Gora – kapelica Vstali Kristus

V vasi smo zavili levo na asfaltno cesto proti Mali Ilovi Gori. Sredi vasi stoji kapelica, delo patra Marka Ivana Rupnika, z mozaikom vstalega Kristusa. Pot smo nadaljevali mimo cerkve Povišanje svetega križa, zgrajene leta 1996, kmalu pa smo zavili desno na gozdno stezo proti

Čušpreku. Zaradi vetroloma smo morali ponekod preplezati kakšno podrto drevo. V Čušpreku smo si ogledali jaslice pred kapelo Marije tolažnice žalostnih in pot nadaljevali proti Mali Račni, kjer smo pod cesto opazili močan kraški izvir reke Šice. Pred nami je v soncu zasijal osamelec Kopanj s cerkvijo svete Marije Vnebovzetne.

Topli sončni žarki so nas prijetno greli, kot bi se hoteli odkupiti za jutranji mraz in meglo. Druženje smo nadaljevali ob toplih napitkih, se malo pogovorili in bili zadovoljni, da smo spet preživeli čudovit dan v naravi.

Kot popotnico v novo leto 2018 dodajam verze pesnika Toneta Pavčka:

Ko hodiš, pojdi vedno do konca.
Spomladi do rožne cvetlice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,

v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova, poskusi:
vnovič in zopet in znova.