Pohod po Tigrovski spominski poti v Ocizli

Ocizla, petek, 4. novembra 2016

Nismo Čiči ne Brkini, ma smo jušto na konfini, odgovorijo domačini iz Ocizle in njene okolice ter dajo spraševalcu vedeti, da se pri njih Brkini in Čičarija pravzaprav stikata.

Ocizlani so posebni ljudje, posebna je tudi njihova zemlja.

Primorski boj proti fašizmu se je začel veliko prej, kot se je začela 2. svetovna vojna. Z italijansko okupacijo in fašizmom so se za Primorce začeli težki časi. Prepovedane so bile šole v slovenskem jeziku, nato kulturna in prosvetna društva, politične organizacije, ukinjene so bile slovenske zadruge in hranilnice.

Ljudje so se množično izseljevali v druge države. V razmerah najhujšega raznarodovanja so se leta 1927 na Nanosu zbrali aktivisti odporniških društev in ustanovili organizacijo TIGR

(kratica za Trst, Istra, Gorica, Reka), nato so se širom Primorske ustanavljale skupine tigrovcev in ilegalno delovale vse do vojne. Njihove ideje o osvoboditvi vseh štirih mejnikov se niso uresničile, mnogi so tragično končali svoje življenje. 6. septembra leta 1930 so bili zaradi protifašistične dejavnosti v Bazovici ustreljeni štirje tigrovci: Ferdo Bidovec, Franc Marušič, Alojz Valenčič in Zvonimir Miloš.

Spominska pot, po kateri smo hodili, je pot, po kateri so se gibali in izvajali akcije mladi tigrovci iz Ocizle. V Ocizli se je namreč leta 1933 oblikovala posebna skupina tigrovcev, ki so jo sestavljali Andrej Počkaj, brata Franc in Rudi Mihalič, Just Bolčič, Ivan Slavec in Ivan Mihalič, ki je pripravljala različne akcije.

Obešala je slovenske in rdeče zastave na griču Klanec nad vasjo, na pisalni stroj, ki so ga zasegli v stavbi italijanske občine, so tipkali letake s pozivi na upor, zažgali so šolo z italijanskim učnim jezikom v Krvavem Potoku. Prvega maja 1935 so nad vasjo Socerb izobesili slovensko in rdečo delavsko zastavo, 15. junija 1940 pa jih je domačin, fašist Milan Turk iz Klanca, izdal vodji karabinjerjev na Kozini.Vseh šest članov je bilo na posebnem sodišču za zaščito države v Rimu obsojenih na dolge zaporne kazni.

V čast rodoljubov iz Ocizle smo hodili po njihovih poteh in uživali v naravi. V dolini pod vasjo smo najprej naleteli na studenec – nenavadno za kraško pokrajino. Ob potoku smo se sprehodili mimo neobičajnega hrasta in dalje do

pravega slapa Žlebina. Poskusili smo sadeže črnega trna in brinove jagode. Mimo udornih jam smo kmalu prispeli do prostora za počitek. Tesane mize in klopi so nas vabile, naj sedemo. Ogledali smo si še ostaline 1. svetovne vojne. Mimo kavern smo se povzpeli še na vrh hriba, kjer so strelski jarki in bunkerji.

V vasi smo se ustavili pred Komunsko hišo in si ogledali tablo v spomin ociškim tigrovcem. Sprehodili smo se še do cerkvice Marije Magdalene in uživali ob toplem soncu.

Prispevek je napisal Anton Rajh
Fotografije je posnel Anton Rajh