Pohod po Vertovčevih poteh

19. november 2023
Vsako leto, prvo nedeljo po martinovi nedelji, poteka Vertovčev pohod. Naš vodnik Tone je
tudi letos načrtoval, da se pohoda udeležimo pohodniki pri UTŽO Grosuplje.

Odpeljali smo
se mimo Razdrtega do Ajdovščine, kjer smo zavili do Ustja. Start pohoda je bil med 7. in 9.
uro pri mogočnem, okrog dvesto let starem hrastu, pred vasjo Ustje. Pot je nezahtevna,
dobro označena, dolga približno osemnajst kilometrov in jo je mogoče prehoditi v petih
urah zmerne hoje. Ob poti je tudi več pitnikov, kjer si je mogoče natočiti vodo.
Tradicionalni pohod nas je peljal skozi vasi zgornje Vipavske doline. Po kolovozu in nato po
asfaltu smo najprej prišli do vasi Dolenje. Po klancu smo prisopihali do cerkve sv. Marjete, ki
je bila sezidana leta 1646 in obnovljena leta 2011. Pri cerkvi je bil na voljo brezplačen čaj in
piškoti, ostala ponudba pa proti plačilu.

Nadaljevali smo navkreber in med vinogradi proti
vasi Planina, kjer je Matija Vertovec služboval. Na trgu pred cerkvijo se je trlo ljudi pred
stojnicami, kjer so domačini ponujali različne dobrote. V cerkvi sv. Kancijana pa je potekala
maša za pohodnike. Pot smo nadaljevali do prevala Trešnik, od koder smo se povzpeli na
Ostri vrh, ki je s 422 metri najvišja točka pohoda. Od tu je čudovit pogled na Vipavsko
dolino.

Z Ostrega vrha smo se spustili do vasi Potok in se nato povzpeli po kratki, strmi, poti
do zaselka Jakulini. Tu se je leta 1784 rodil Matija Vertovec, duhovnik, strokovni pisec in
učitelj vinogradnikov. Pisal je o vinogradništvu, vinarstvu in kletarstvu. Leta 1844 je izdal
knjigo Vinoreja. Služboval je v Vipavi, Planini in današnjem Podnanosu, kjer je leta 1851
umrl.
Še kratek odsek poti in prišli smo v največji kraj na poti, v Šmarje. V kraju je cerkev
Marijinega imena, v nekdanji šoli pa Vertovčeva spominska soba. Osrednji del Šmarij je
zaradi več arhitekturnih posebnosti v celoti kulturni spomenik. Tukaj smo naredili malo
daljši postanek, si privezali dušo in se malo odpočili. Pohod smo nadaljevali mimo
zanimivega vodnega korita in rezervoarja, kjer se zbira voda iz potoka Pralo. Tukaj so
gospodinje nekoč prale perilo. Še zadnji vzpon do vasi Vrtovče, od koder je krasen razgled
na Trnovsko planoto, Vipavsko dolino in Ajdovščino. Še malo in pot se je začela spuščati
proti Tevčam.

Malo pred vasjo je ob poti deželni mejni kamen, ki je označeval »Nevidno
mejo«, ki je več stoletij delila Goriško in Kranjsko pokrajino. Danes pa tukaj poteka meja
med katastrskima občinama Planina in Šmarje. Pot se je še naprej spuščala do vasi Uhanje,
ki je najnižja točka pohoda. Tukaj so bile odkrite zelo redke korale in fosili iz geološke dobe
terciar. V Uhanju smo prečkali most čez reko Vipavo in se skozi vas Ustje vrnili na izhodišče.
Tukaj so domačini na stojnicah prodajali lokalne proizvode in nekaj smo jih kupili tudi mi.
Dobro označena pot nas je vodila mimo naravnih in kulturnih spomenikov, skozi vinograde,
ki so v tem času odeti v čudovite jesenske barve, lepih razgledov, v tipičnih vipavskih vaseh
pa so nas gostoljubno pričakali domačini. Zadovoljni in polni lepih vtisov smo se odpeljali
proti domu.
Zapisala: Danica Nežič