Janez Medvešek je v pesmi »V hribih« takole zapisal:
»Sama duša me je. Telo, kot da ga ni, in dvoje presrečnih, iskrivih oči. Odkrivam, uživam, kot v sanjah živim. Čas, ki duši, je ostal v dolini. Je tu le modrina, belina, zlat in pod mano v dolini sivina. Ne hodim, kot ptica lebdim.«
V soboto, 7. 10. 2017, smo se pohodnice in pohodniki za letos šli poslovit od izletov v visokogorje. Vodnik Anton Rajh nas je popeljal v Karavanke.
Iz Grosupljega se nas je 22 udeležencev zapeljalo proti Jesenicam, nato pa smo zavili proti Javorniškemu Rovtu in si v Domu Pristava privoščili jutranjo kavico. Zapeljali smo se še mimo Pustega Rovta do Suhega sedla, kjer smo zapustili naše jeklene konjičke. Po dokaj zložni poti smo nadaljevali do našega cilja, Velikega vrha na Struški.

Struška je manjše pogorje med Stolom oziroma Belščico in Golico na drugi strani. Sprehodili smo se po travnatem pobočju, stezice pa smo iskali tudi med ruševjem, saj je pot neoznačena. Za pot smo potrebovali kar tri ure hoda.

Z Velikega vrha – 1944 m, kot se imenuje najvišji vrh omenjenega pogorja, se nam je v lepem sončnem dnevu odprl čudovit razgled na Julijske Alpe s Triglavom in Škrlatico, malo bolj desno pa so se v soncu lesketale zasnežene avstrijske Visoke Ture z Velikim Klekom. Pod nami, na avstrijski strani, se je vila reka Drava.

Na vzhodni strani se je ponudil lep pogled na Vajnež in Stol, proti jugu pa so bili vidni obrisi Snežnika. Golica, Kočna in Ptičji vrh so bili pred nami kot na dlani. Po izdatnem počitku, malici, požirku krepkega, ob božanju jesenskih sončnih žarkov in ob uživanju v jesenskih barvah smo se podali v dolino. Za povratek smo si izbrali nekdanjo graničarsko pot tik ob meji.
Zapisal: Ivo Puhar

Fotografije: Vida Curk, Ivo Puhar in Veronika Špacapan

Oznake: Struška