Na pobudo Vide Curk nas je neumorni vodnik pohodniške skupine Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje Tone Rajh popeljal v okolico Laškega. Cerkve in cerkvice po okoliških hribčkih prav vabijo, da jih obiščemo, zato ni čudno, da sta
občina in Zdravilišče Laško organizirala krožno POT TREH CERKVA, ki povezuje dvostolpno cerkev sv. Mihaela na Šmihelu, cerkev sv. Katarine v Kuretnem, ki je ena najstarejših cerkva v laški prafari, in cerkev sv. Krištofa na Strmci z najstarejšimi orglami na Slovenskem. Skupaj z ogledi smo bili na poti malo več kot štiri ure.
Ustavili smo se na parkirišču ob Zdravilišču Laško, v kavarni spili kavo in počakali, da je nehalo deževati. Okoli desetih smo se usmerili na strmo pot na hrib proti cerkvi sv. Mihaela, na 442 m n. v. Kolona enajstih pohodnikov se je kar dobro raztegnila, preden smo
vsak po svojih sposobnostih in vsak s svojo hitrostjo prisopihali na vrh. Tu nas je čakal cerkveni ključar in nam »privezal dušo« s kozarčkom pijače.
Odprl nam je božjepotno cerkev sv. Mihaela. Umetnostni zgodovinarji pravijo, da sodi med najpomembnejše kulturne spomenike v porečju Savinje, saj se ponaša z izredno kakovostno arhitekturo in opremo. Gospodujoča lega Šmihela
nad starodavnim Laškim daje cerkvi z dvema zvonikoma iz 17. stoletja zares veličastno podobo in posebno privlačnost. Posvečena zmagovalcu nad hudim duhom
in varuhu duš je kakor čuvar mesta in vse kotline, saj je bila postavljena v hudih časih, ko so slovenske kraje pestile nalezljive bolezni in je bilo tudi pri nas čutiti posledice tridesetletne vojne v Nemčiji.
Glavni zlati oltar krasi lepo rezbarsko okrasje in kakšnih štirideset angelov in še več angelskih glavic, na sredi pa stoji v nadnaravni velikosti kip sv. Mihaela z mečem in tehtnico. Pozornost pritegne tudi kip Matere božje nad tabernakljem, kar pove, da so tu vedno izkazovali češčenje tudi Mariji. Zaradi romarjev so sredi 17. stoletja postavili sedem kapelic križevega pota. Ohranile so se še štiri, zadnja je posvečena sv. Mihaelu in ima zvon.
Pot smo nadaljevali do cerkve svete Katarine v Kuretnem, ki stoji na nadmorski višini 411 m. Tudi tu so nas pričakala odprta cerkvena vrata. Cerkev iz 15. stoletja, posvečena mučenki sv. Katarini Aleksandrijski, spada med starejše cerkve v laški prafari. Cerkvi pravijo tudi ženska cerkev, saj so v njej same svetnice-device razen sv. Elizabete in sv. Marka, ki je edini
moški svetnik med njimi. Na glavnem oltarju ob sv. Katarini vidimo sv. Apolonijo, sv. Lucijo, sv. Barbaro, sv. Sholastiko in sv. Marijo s prizorom vnebovzetja in že omenjeno sv. Elizabeto. Poleg glavnega oltarja sta v cerkvi še dva stranska oltarja. Levi je posvečen sv. Doroteji, desni pa sv. Marku, evangelistu, ki vsebuje še sliko Poklona svetih treh kraljev, ki spada med pomembna italijanska dela iz prve polovice 17. stoletja.
Vrnili smo se do kamnitega znamenja, ob katerem stoji kamnita skrinjica za darove z okamenelo roko na njej, roko tatu, ki je hotel ukrasti denar. Spustili smo se po klancu proti Strmci. Pot nas je peljala po dvorišču kmetije, kjer so nas prijazni lastniki ustavili in nam ponudili vino, prekuhan sladek jabolčni mošt in
jabolčnik, to je »vino« iz jabolčnega mošta. Pokazali so nam hlev, v katerem so se stiskali vol, krave, telički, konjiček poni in osliček. Domače deklice pa so nam pozirale na lepih visokih konjih. Gospodar te kmetije je tudi cerkveni ključar, ki nas je pospremil do cerkve sv. Krištofa iz 18. stoletja, ki leži na razglednem hribu na nadmorski višini 326 m ob naselju Strmca in nudi čudovit pogled na Laško z okolico.
Sveti Krištof v Strmci se nahaja na mestu, kjer naj bi že prej stala neka cerkev. Poleg oltarja sv. Krištofa ima cerkev še oltar, posvečen 40 mučenikom. Dva oltarja so v cerkev po drugi vojni
preselili iz Zidanega mosta. Zanimivi so kipi svetnikov, ki imajo na prsih izvotljene linice za relikvije. V cerkvi se nahajajo najstarejše slovenske omaraste orgle z letnico 1682, ki so bile najprej v cerkvi sv. Martina v Laškem, in so bile upodobljene tudi na bankovcu za 200 tolarjev. Odprto levo krilo
orgel prikazuje kralja Davida, odprto desno krilo sv. Cecilijo, zaprta krila pa Marijino oznanjenje.
Poslovili smo se od prijaznih domačinov in se spustili po utrjeni sprehajalni poti proti Laškemu. Ustavili smo se še pri Perdihovi bukvi, ki že skoraj 200 let opazuje življenje v Laškem pod seboj. Mimo železniške postaje smo se podali v mesto, vendar je bilo v sobotnem novembrskem popoldnevu večina lokalov zaprtih ali pa so bile zasedene vse mize. Vrnili smo se do parkirišča, v zdraviliški kavarni spili čaj ali kavo in se zadovoljni vrnili domov.
Oznake: Laško