V ponedeljek, 23. 12. 2019
Dolgotrajno deževje v decembru je vplivalo tudi na naš zadnji pohod v tem letu. Na pohod se običajno odpravimo v soboto, zaradi slabega vremena pa smo ga preložili na ponedeljek. In splačalo se je. Zgodaj zjutraj, ko je bila še gosta megla, smo se odpeljali proti Ljubljani in naprej proti Medvodam. Ob gostem
prometu smo se komaj prebili do odcepa proti Medvodam. Tam smo odvili proti vasi Sora, kjer je bila predvidena izhodiščna točka našega pohoda. Ni se nam mudilo, zaradi megle smo pred odhodom poiskali lokal in popili kavico za korajžo.
Iz vasi Sora smo se kmalu napotili na hrib. Razgleda ni bilo, ker nam je megla skrivala poglede. V pol ure smo se že dobro ogreli, ustavili smo se, slekli odvečna oblačila in si tako olajšali hojo. Razgledali smo se malo naokrog, in glej, megla se je že dodobra razkadila, sramežljivo
pa se je pokazalo sonce. Pred nami so se pokazala gorenjska ravnina, vasi, polja. Danes bo še lep dan, smo ugotavljali, in dobre volje nadaljevali proti Osolniku (858 m). Na poti smo »zgrešili« pravo stezo in mimogrede osvojili še hrib
Hom (715 m), na katerem nas je razveselila lepo okrašena smreka. Po lepi poti skozi gozd smo se napotili naprej proti Osolniku, našemu naslednjemu cilju. Proti vrhu se je pot nekoliko nagnila, a v dobri uri smo že stali na vrhu Osolnika. V tem času je sonce pregnalo meglo, pokazal se je lep razgled na
Kamniške Alpe, Karavanke, sosednje vzpetine so sijale na soncu. S fotoaparati smo zabeležili lepe razglede in naredili spominske fotografije. Pred nami je bilo še uro hoda do našega končnega cilja, do koče na
Govejku. Z Osolnika smo se spustili v vas Osolnik ter nadaljevali proti koči (730 m). Tam smo malo poklepetali, druženje pa ogreli s kozarčkom kuhanega vina, čaja in kavice. Kmalu smo se vrnili na Osolnik, saj si nismo želeli, da bi hodili v temi. Obiskali smo še znamenito brunarico na Osolniku (777 m). Ostali pa smo
pred zaprtimi vrati, saj je bila planinska koča zaprta. Ustavili smo se pri nekdanji turistični kmetiji Rožnik. Gospodar nam je pokazal bližnjico proti vasi Sora, da nam ni bilo potrebno še enkrat na vrh Osolnika. Prileten gospodar je bil gostoljuben, rad nam je pojasnil smer
naše poti. Ponudil nam je kozarček odličnega žganja. Posredoval sem mu pozdrave nekdanjega prijatelja Bojana Rožaca, ki mu je v preteklosti pomagal poimenovati naselje in vrh. Tukaj dodajam zgodbo, kot jo je Bojan zapisal pred našim pohodom, o poimenovanju vrha in naselja Osolnik.
»Osolnik nosi uradno to ime mislim da od leta 1973 ali 1974. Največja domačija tam se imenuje »Rožnik«, lastnik pa je Stanko Bukovec. Se mi zdi, da jih ima že nekaj čez 80 let. Zgodba pa je takale.
Tam nekje po 1970 je umiral Stankov oče in so ga poslali iz bolnice domov. Rešilec ga je vozil po dolini Ločnice, pa na Govejek, pa na Gonte, pa na Katarino, samo na Osolnik ne. Sranje, takrat je imelo to področje uradni naziv Govejek, cest na razne konce Govejka pa kolikor hočeš. No končno so nesrečnika le dostavili domov. Stanko pa je po pogrebu naredil akcijo za uradno imenovanje tega dela Govejka s pri domačinih že uveljavljenim
imenom »Osovnk«. Tam gori je bilo takrat samo pet kmetij, vsaka pa je imela še domače ime. Takrat sem bil na občini Šiška (Medvode so bile Krajevni urad) na oddelku za upravno pravne zadeve in sem dobil nalogo, da to preimenovanje speljem. No, speljali smo, ni pa povsem po volji domačinov. Domačini pravijo Osovnk, s poudarkom na drugem »o«, nekako bi se strinjali tudi z Osojnik, ker je hrib obrnjen v osoje. Seveda pa so pri potrditvi uradnega imena sodelovali tudi slavisti iz SAZU in ni bilo govora o kašnem udomačenem imenu. To je to. Če je Stanko še pri moči in ga boš videl, ga kar povprašaj, kako je bilo s tem. Brunarica je od TVD Partizan Medvode, če se je ni že kdo polastil!
Bojan«
Za zaključek smo se ustavili v točilnici, kjer smo zjutraj dobili kavico. Ob pijači in prijetnem klepetu smo zaključili zanimiv pohod.
Zapisal: Anton Rajh
Fotografije: Špela Ahačič, Danica Nežič, Anton Rajh
Oznake: domn na Govejku, Osolnik