8. marec 2018 – praznik vseh žensk
Šele približno 100 let je minilo od boja prvih sufražetk v Angliji in ženskih gibanj po državah Evrope in Amerike za žensko enakopravnost v družbi in za volilno pravico. Le majhna, oddaljena dežela Nova Zelandija še vedno zelo časti žensko z imenom Kate Sheppard, ki je s somišljenicami izborila volilno pravico že leta 1893 (30 let pred Ameriko in Evropo). Na stotine pogumnih žensk, ki so se upirale družbenim sistemom z absolutno nadvlado moških ni več v našem kolektivnem spominu. Morda kdo ve za Klaro Zetkin, ker je ravno ona leta 1910 predlagala 8. marec za mednarodni dan žena, ali Roso Luksemburg. Malo Slovencev ve za Angelo Vode – vodila in usmerjala je predvojno »Društvo učiteljic« in napisala knjigo »Aktivnosti slovenskih učiteljic«. Zapiše, da so pri nas prav učiteljice začele in vodile žensko gibanje. Bile so izobražene in kolikor toliko finančno samostojne. Velikokrat so bile zapostavljene in preganjane in prav je, da prihodnje generacije vedo kaj o tem. Na koncu je povojna oblast poskrbela, da so vsi napori in ideje Angele Vode utonili v pozabo. 1947 leta so jo zaprli in izbrisali iz spomina vseh kot »neosebo« za več kot 70 let.
Danes se nam morda zdi, da je volilna pravica nekaj tako samoumevnega, zato se nam na volilno nedeljo ne da niti vstati s kavča, kaj šele malo premisliti, kaj se okrog nas in z nami dogaja. Pa vendar izbiramo ljudi, ki potem odločajo o stoterih podrobnostih o nas in naših življenjih. V zibelki demokracije, v stari Grčiji, so imeli volilno pravico le sorazmerno premožni svobodni moški – ne pa sužnji in ženske. Če danes tako težko pridobljeno pravico zlahka odklonimo, se torej odločimo, da bomo raje sužnji in ženske!?
Zdaj pravzaprav živimo v izjemnem času. Ne samo zaradi volilne pravice, nikoli poprej v zgodovini ni bilo take generacije žensk. Ko se je pojavila »tabletka«, smo bile v obdobju rojevanja in dobile smo pravico do svojega telesa. Večinoma ženska nikoli poprej ni mogla izbirati, ali naj ima otroke in kdaj naj jih ima. Naše babice so rojevale toliko »otrok, kolikor jih je bog dal«.
Še ne docela uresničena pravica do enakega plačila za enako delo in enak dostop do izobraževanja in do dela – vse to nam je omogočilo, da smo kot generacija odpirale vrata, katerih praga prej ženske niso smele prestopiti. Kot posameznice smo se lahko same odločale, kako in s kom bomo živele, ker smo dobile »pravico reči ne«. Tudi verska in duhovna prepričanja, ki smo jih imele, so bila odvisne od nas.
Nikoli v zgodovini ženske niso imele takih pravic. Sprejele smo jih tako naravno, da so se nam zdele povsem normalne. Poleg tega uživamo materialno obilje in medicinski napredek, zaradi česar živimo dlje kot katerakoli generacija pred nami.
Pa vendar! Ni povsod po svetu tako. So družbe in civilizacije, kjer je položaj žensk brezupen. Če bi vse ženske imele dostop do kontrole rojstev, bi bil to korak k zmanjšanju prenaseljenosti. Res, da je v Evropi samo 1,6 rojstva na žensko – a je v Afriki 4,7 in v Aziji še več; leta 2100 naj bi se na zemlji gnetlo že 11,2 milijarde ljudi. To spodbuja okoljsko krizo, lakoto in pomanjkanje, spopade in vojne.
Tudi prve zagovornice ženskih pravic so svoje zahteve povezovale z zahtevami za mir – pred 1. svetovno vojno, nato med veliko gospodarsko krizo, pa med 2. svetovno vojno. Ni bilo in ni dneva na zemlji, da ne bi nekje divjale vojne ali potekali spopadi. A ne glede na to, kdo zmaga, vemo, da ženske in otroci vedno izgubijo. Ženske tudi vedo, da so vsi varni, brž ko skupnost postane varen kraj za otroke in ženske.
Ko bi moški in ženske skupaj uporabili modrost in izkušnje in bolj odločno stopili v bran pridobitvam naše civilizacije, bi z manj strahu gledali na prihodnost. Kajti če bodo zmagale fundamentalistične religije in patriarhalna naravnanost, ki jo širijo, je možno, bomo le kratkotrajen in nikoli ponovljiv zgodovinski fenomen.
Za 8. marec ne smejo biti »samo rože« – vedno je še toliko za postoriti. Vse velike besede namreč zvodenijo ob dejstvu, da npr. v Sloveniji živi več kot polovica upokojencev pod pragom revščine, še posebej starejše ženske, ki so celo življenje trdo delale, na starost pa nimajo ne za hrano ne za kurjavo. Revščina briše vse pravice. Kaj sploh lahko mi storimo?
Nekateri, ki imajo moč odločanja, več, celo veliko, mi pa moramo o tem govoriti s svojimi hčerami in vnukinjami, moramo govoriti o tem s svojimi sinovi in vnuki. Kajti tudi njim, ob vsem, kar se v svetu dogaja in kar se pripravlja, ne bo lahko in se bodo morali za obrambo teh vrednot še zelo truditi. Saj veste, nič nam ni dano kar tako.
Citati in podatki so vzeti iz knjig:
Jean Shinoda Bolen: Babe ne tarnajo (Crones don’t whine), Nova Gorica : Eno, 2005.
Angela Vode: Spol in upor, Ljubljana, Krtina, 1998.
Katja Bricelj
Oznake: 8. marec