Pohodniki, gostje in nastopajoči smo se zbrali na nekoliko okrnjenem Prešernovem pohodu in proslavi v organizaciji Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje (UTŽO), Zveze kulturnih društev Grosuplje (ZKD) in zavoda Turizem Grosuplje. Od leta 1945 dalje v Sloveniji praznujemo 8. februarja, na dan smrti našega pesnika Franceta Prešerna, slovenski kulturni praznik. UTŽO se je do pandemije prazniku vsako leto poklonila s pohodom in proslavo. Upamo, da se bodo zdravstvene razmere uredile in da se leta 2023 zopet srečano z neokrnjenim programom na pohodu in proslavi tu na Kopanju.
Slavnostni nagovor je pripravil Franci Zorko, član UTŽO, pisatelj in fotograf.
»Spoštovane, spoštovani!
Kako lep zimski dan. Dan, ki kar kliče po doživetju nečesa lepega, dan, ki mu praznik slovenske kulture naravnost pristoji. Praznik, na katerega slavimo lepoto napisane in izrečene besede, ki poboža naše uho in srce. Lepoto naslikanega prizora, ki ni samo paša za naše oko, ampak s svojim sporočilom objame našo dušo, ali pa lepo zapete ali zaigrane melodije, ki marsikdaj zaceli duševne rane in prežene tegobe tega krutega sveta.
Le kultura je tista, ki nam lahko vseh svojih pojavnih oblikah pomaga prebroditi ta težki čas. Čas, ki nas deli na najrazličnejše načine. Čas, ki nas deli na leve in desne, na cepilce in anticepilce, na tiste, ki so za in tiste, ki so proti. Toda kultura nas vedno zbližuje. Tudi takrat, ko nam je najtežje. Morda takrat še najbolj.
Kajti kultura in vse lepote, ki jih združuje, so univerzalne in ne poznajo nikakršnih delitev in nikakršnih omejitev.
Da je temu res tako, ste dokaz vsi vi, ki ste danes prišli na praznik slovenske kulture sem na Kopanj, kamor prihajamo že vrsto let, da se poklonimo našemu velikemu pesniku Francetu Prešernu in predvsem slovenski kulturi.
Tu na Kopanju je na praznik slovenske kulture vedno svečano in tako je tudi danes. Letos je malce drugače kot običajno. Nesrečni kovid nam ne dopušča, da bi v kulturnem dogodku uživali v tukajšnji cerkvi kot običajno. Toda, čeprav nas mogoče malce zebe v noge, nam je toplo pri srcu in še topleje nam bo, ko bomo prisluhnili pesmim našega velikega pesnika, ki je tu, v naših krajih, preživel resda le košček svojega otroštva, toda v naših srcih ga čutimo kot našega rojaka.
Optimistično kot on, ki je zapisal: »Vremena bodo Kranjcem se zjasnila, jim milše zvezde kakor zdaj sijale, jim pesmi bolj sloveče se glasile«, zrimo v prihodnost. Kadar nam je najtežje, vzemimo v roke Prešernove poezije in preberimo verz ali dva, kot je na primer ta: »… da bi od sladkote njega poezije izginil ves prepir, bile vesele viharjev jeznih mrzle domačije.«
Storimo vse, da se pesnikove besede uresničijo in uresničujejo vsak dan in uživajmo v lepoti kulture in sveta, ki nas obdaja.«
Povezovalka programa, Marija Samec, je pripravila vezno besedilo med recitacijami Prešernovih pesmi.
Redkokdaj spregovorimo o ženskah, ki so se pojavljale v Prešernovem življenju. Letos mineva 180 let od rojstva Prešernove hčerke Ernestine Jelovšek, šivilje in pisateljice. Zanimiv podatek je, da je umrla 3. decembra 1917, torej na dan, ko se je leta 1800 rodil njen oče France Prešeren.
Ernestina Jelovšek se je rodila 18. decembra 1842 na Starem trgu v Ljubljani v domu staršev Ane Jelovšek. Bila je druga hči Ane Jelovšek in Franceta Prešerna, njuna prvorojenka Rezika je umrla še pred Ernestininim rojstvom. Ernestino je mati dala v rejo na Ig. Prešeren je bil z Ernestino malo v stiku zaradi sporov z Ano, preživnino je pošiljal prek tretje osebe. Na njegovo željo je Ana vzela Ernestino pri dveh letih iz reje. Leta 1845 je Ernestina dobila brata Franceta. Ana je dala Ernestino svojemu bratu Martinu, sina Franceta pa v rejo.

Prešeren je Ernestino redno obiskoval in iz tega obdobja je Ernestina ohranila najlepše spomine na očeta. Po letu 1846 se je Prešernovo gmotno stanje zelo poslabšalo, nehal je pošiljati denarno podporo. Ko je bila Ernestina stara šest let, jo je mama skupaj z bratom Francetom peljala v Kranj, da je Prešeren na smrtni postelji oba otroka priznal za svoja.
Ernestina je živela večinoma na Dunaju. Leta 1883 je v Ljubljanskem zvonu objavila razpravo o svojem očetu pod naslovom Preširen človek. V Ljubljanskem zvonu sta izšli še njeni črtici V samotni uri in Dan v Vrbi. Kot članica Splošnega slovenskega ženskega društva je imela leta 1903 dve predavanji o očetu. Objavljala je tudi v Slovenskem narodu.

Ernestina Jelovšek je napisala pet črtic, dve so objavili, tri so ostale v rokopisu, od tega dve v nemščini. Dan v Vrbi je izšla leta 1902, ko je Ernestina prvič pripotovala z Dunaja, da je obiskala očetov grob in njegovo rojstno hišo v Vrbi. Na poti je zaradi naravnih lepot spoznavala, zakaj je imel Prešeren tako rad Gorenjsko, zakaj je ostal zvest slovenstvu in slovenskemu jeziku. Črtica V samotni uri pa je bila zapisana okoli stoletnice Prešernovega rojstva. Ernestina se primerja z grmičem, ki je izpostavljen vetru, nevihtam, a še vedno raste ob misli na jutranji sončni žarek. Za Ernestino je bil jutranji žarek oče France Prešeren.
Spomini na Prešerna so Ernestinino najpomembnejše delo, ki je nastalo na Dunaju, v nemščini. Prevedeno v slovenščino je izdal Anton Aškerc Očeta je v spominih opisovala, kot se ga je spominjala sama in kot ji je o njem pripovedovala mati. Delo ima literarnozgodovinsko vrednost, saj so v njem zgodovinska dejstva, s katerimi lahko interpretiramo Prešernovo življenje in delo. Prisotne so nedoslednosti in napake, ki so posledica njene subjektivnosti, z željo, da svojega očeta predstavi v najboljši možni luči.
Ernestinino ustvarjanje je bilo preskromno, da bi se mogla z njim preživljati. Iz njenih del pa veje trpka obtožba naroda, ki ne zna ceniti vrednosti sedanjosti, temveč le preteklost, ko je že prepozno, da bi preprečili propad njihovih tvorcev, s čimer je merila na veljavo Prešerna, ki jo je pridobil šele po smrti.
Med postajami Ernestininega življenja in delovanja smo poslušali Prešernovo poezijo.
O, Vrba, prvi sonet iz ciklusa Soneti nesreče, je izbral za recitiranje Ivo Puhar.

Dora Adamič je za svoj nastop izbrala dva soneta iz cikla Zabavljivi soneti: Al’ prav se piše kaša ali kasha in Apel podobo na ogled postavi.

Franceta Prešerna je zanimala ljudska pesem in pripoved. V pesmi Povodni mož, ki jo je povedal Franci Zorko, je povzel zgodbo o prevzetni deklici, ki so si jo pripovedovali Ljubljančani.

Povenčni soneti so nastali po imenitni pesnitvi Sonetni venec, zato jih ne slišimo tako pogosto. Za današnji nastop si je tri od njih izbrala Kristina Oblak: Na jasnem nebu mila luna sveti, Ni znal molitve žlahtnič prazne glave in Mars’k’teri romar gre v Rim, v Kompostelje.

Prešeren je bil bolj kot ne osamljan, ni imel dosti prijateljev. Eden od pravih prijateljev je bil Andrej Smole, katerega smrt je sprejel z bolečino, ki jo je izlil v pesem V spomin Andreja Smoleta. Povedal nam jo je Ivo Puhar.
Pesem Kam? je nastala po Čopovi smrti in po spoznanju, da je Primičeva Julija za Prešerna izgubljena. Tudi to znano Prešernovo pesem nam je recitiral Ivo Puhar.
Prosili smo še častnega kanonika Janeza Kebeta, da nas je nagovoril in nam podal svoj pogled na pesnika Franceta Prešerna, ki je kot otrok dve leti bival pri starem stricu prav tu na Kopanju. Poudaril je Prešernovo krščanstvo, ki ga je pesnik izpričal v Krstu pri Savici.
Na koncu smo še spontano, vendar ob izdatni pomoči zborovodkinje MePZ Grosuplje Gabrijele Cedilnik, vsi navzoči zapeli Zdravljico.
Zahvalili smo se Univerzi za tretje življenjsko obdobje Grosuplje, vodji Andreji Smolič in pomočnici Dori Adamič, za organizacijo prireditve, slavnostnemu govorniku Franciju Zorku in vsem recitatorjem: Dori Adamič, Kristini Oblak, Ivu Puharju in Franciju Zorku.
Posebej pa smo hvaležni našemu gostitelju, častnemu kanoniku in kopanjskemu župniku Janezu Kebetu, ki nas vsako leto prijazno sprejme in nagovori. Letos je z ozvočenjem poskrbel, da so proslavo pod Prešernovo lipo dobro slišali vsi poslušalci, raztreseni po hribu.
Zapisala je  Marija Samec

Fotografirala je Vera Puhar