Ponedeljek, 4. februarja 2019
Zima, zima bela…
nam zna pričarati čudovite prizore pod snežno odejo spokojno počivajoče narave, zna pa nam tudi zagosti. Recimo – znano, že prehojeno pot skrije za zasnežene grme, skozi s kapljicami in ledom pokrite vejice pa pošlje sončne žarke, tako da pohodnik kot začaran sledi tisočerim biserom pred sabo in – zgreši pravo pot.
Pa naj začnem na začetku.
Ker je bila pohodništvu namenjena prva sobota v februarju deževna, je naš vodič Tone pohod v Menišijo prestavil na ponedeljek, ko je vremenska napoved obljubljala sonce.
Sedem se nas je zjutraj zbralo pri kulturnem domu in po obrobju Ljubljanskega barja smo odbrzeli proti Borovnici. Že ta vožnja nas je očarala, kajti barje je prekrivala voda naglo se talečega snega in v njej so se zrcalila drevesa in rožnati oblaki. Iz Borovnice smo se po precej strmi cesti odpeljali do Pokojišča in nato po gozdni cesti do Begunj pri Cerknici, kjer smo začeli svoj pohod. Vas leži na obrobju planote Menišije in je bila od konca 13. stoletja v lasti menihov iz kartuzije Bistra. Na planoti so imeli menihi še več posesti in od tod izvira njeno ime.
Po obvezni jutranji kavici smo se podali na pot. Prav kmalu smo zagledali svoj prvi cilj, Goli vrh ali Cemarovnik in ogromen križ na njem. Vendar nam tokrat ni bilo usojeno, da bi ga osvojili. Zgrešili smo pravo pot in Goli vrh obhodili in to
po poti, ki so jo očitno po žledolomu pred petimi leti opustili in zato je niso očistili. Kakšne pol ure smo telovadili čez podrta debla in se plazili pod njimi, nazadnje pa le prišli na stezo, ki nas je popeljala do našega naslednjega cilja, Velike Špičke. Velika Špička je čudovito razgleden vrh severno od Begunj pri Cerknici. Visok je 955 m in pot do njega je bila vedno bolj zasnežena. Priti vrhu nas je pričakala že prava zimska idila.
Počitek na Špički so nam pestrili čudoviti razgledi na Cerkniško polje in Javornike za njim, na Slivnico, na Nanos in proti hribom nad Loško dolino, ki jim niti ne vemo imena.
Z Velike Špičke smo se spustili do vasi Stražišče, nato pa smo se povzpeli še na Leskovico, 947 m visok hrib, s katerega se je odprl razgled prek poplavljenega Ljubljanskega barja na sever vse do Karavank.
Potem pa smo se samo še spuščali, najprej do vasice Kožljek, kjer nas je na turistični kmetiji Žnidarjevi čakala pogrnjena miza. Res je, da smo bili ob odhodu na pohod vsi prepričani, da bomo na kmetiji popili le kakšno kavo ali čaj, a
pametni gospodinji, mati in hči, sta domnevali, da se nam bo po skoraj štirih urah hoje prileglo kaj bolj nasitnega. In nista se motili. Z veseljem smo pojedli odlično obaro, se posladkali s palačinkami in vse to zalili s kuhanim vinom. Vzdušje za mizo je bilo odlično.
Čakala pa nas je še ura zložne hoje mimo kapelice na energijski točki in mimo vasice Bezuljak in po šestih urah smo bili spet v Begunjah pri Cerknici.
Vendar s tem našega raziskovanja neznanih krajev še ni bilo konec. Le kak kilometer od Begunj leži vasica Selšček, kjer se je leta 1883 rodil znan slovenski slikar Maksim Gaspari. Ob 130. obletnici njegovega rojstva so v vasi postavili njegov spomenik, domačini pa so vas okrasili z reprodukcijami njegovih razglednic. Dodali so jih hišnim številkam in dopisali še stara hišna imena.
In če smo za Maksima Gasparija vsi že slišali ali pa vsaj poznamo njegove šegave podobe narodnih običajev, pa smo v vasi izvedeli še to, da je imel slikar mlajšega brata Antona, učitelja, ki pa je veliko tudi pisal tako prozo kot poezijo, bil pa je tudi zbiratelj ljudskih pripovedk.
Iz Menišije smo se spet po gozdnih cestah odpeljami proti Pokojišču in Borovnici in po obronku poplavljenega Ljubljanskega barja domov z občutkom, da je za nami lep dan, poln čudovitih vtisov.
Besedilo: Vida Curk
Fotografije: Veronika Špacapan, Vida Curk in Anton Rajh
Oznake: Menišija, Velika Špička