V torek, 22. oktobra 2019, smo prisluhnili prvemu večeru ciklusa Barve glasbe in besede 2019/2020. Uvodno besedilo je napisala Katja Bricelj. Predstavila je program sedme sezone in program prvega koncerta Sončni ditiramb, spomnila pa nas je tudi na nerazumljivo potezo občine, ki je direktorico knjižnice imenovala le kot vršilko dolžnosti za eno leto.
Svoj nagovor je začela z besedami:
Prijazno pozdravljeni na koncertu v novi, že sedmi sezoni cikla Barve glasbe in besede. Čas beži, kajne? Kako veliko čudovite glasbe smo v tej dvorani že poslušali in koliko tehtne, globoke pa tudi vesele umetniške besede smo povedali in slišali. Letošnji cikel, morda ste že prejeli zloženko s programom, nosi naslov OZRI SE V NEBO in SONČNI DITIRAMB je prvi v vrsti. Sledili jim bodo ANGELI – GLASNIKI Z NEBA v decembru, in nato v februarju NOČ IN SANJE. V aprilu bomo LJUBILI OBLAKE, zadnji koncert v maju pa bo še posebno slovesen – slišali bomo kompozicijo nam že poznane skladateljice Bojane Šaljić Podešva – VIDIM IN SLIŠIM VESOLJE.
Sonce je bilo od nekdaj ljudem najpomembnejše. Bilo je božanstvo, navdih … sončni vzhodi – optimizem, sončni zahodi – kar preveč lepi, a vendar. K pesniku Hafisu se večkrat zatečemo po zadnje modrosti, in on pravi:
Celo / po / vsem tem času / Sonce nikoli ne reče Zemlji: /»Dolžna si mi.«
Poglejte, /kaj se zgodi / z ljubeznijo, kot je ta – / osvetljuje / celo / nebo.
Joseph HAYDN, katerega glasbo smo poslušali v prvem delu, je ustvaril kvartet »Sončni vzhod«, besedila med stavki pa smo našli pri Thomasu Mannu, W. Shakespeareju, Tonetu Pavčku, Vladimirju Nazorju in nato še pri Simonu Jenku, Simonu Gregorčiču, Mateju Boru.
Lahko bi vam pripovedovala tudi o Felixu Mendelssohnu Bartholdyju v nedogled. Njegov kvartet št. 2 v A-molu smo poslušali v drugem delu koncerta. Kako je kot čudežni otrok navdušil velikega Goetheja, kako je po naključju našel izgubljeno Bachovo partituro Pasijon po Mateju in z izvedbo obudil zanimanje za takrat že pozabljenega Bacha, kako je postal ljubljenec angleške kraljice Viktorije in njenega moža princa Alberta, o njegovih šestih kvartetih bi lahko govorila in o nocojšnjem, ki je čista radost, kot sonce!
Predvsem pa bi lahko pripovedovala o Leipzigu, o dvorani in orkestru Gewandhaus, kjer je Mendelssohn postal glasbeni direktor in tam prijateljeval z Robertom in Claro Schumann, pa tudi s Chopinom, Lizstom. Pomagali so tudi Wagnerju, ki je bil na begu in kar naprej v težavah. Mendelssohn je živel hitro, dirigiral, igral, skladal, potoval — in umrl mlad, pri komaj 38 letih. Bil je ljubljenec svojega časa, a njegov sloves je zbledel kmalu po njegovi smrti. Wagner je namreč objavil pamflet »Judovstvo v glasbi«, kjer je očrnil Mendelssohnovo glasbo. V času nacizma ga je bilo prepovedano igrati. Igrali pa so veliko Wagnerja.
In se je Bachova usoda ponovila Mendelssohnu.
Lahko bi vam govorila o naših čudovitih izvajalcih, glasbenikih, ki glasbo, ki jo izvajajo, podoživljajo najbolj intenzivno in jo z vso predanostjo dajejo nam, in o recitatorjih, ki čudoviti svet literature najprej sami ponotranjimo, da ga lahko sporočimo vam.
Lahko pa bi govorila še o nečem. O stvareh in ljudeh, ki jih jemljemo kot samoumevne, ker so zmerom tu, nam na razpolago. Govorim o tej naši čudoviti knjižnici in vseh ljudeh v njej – od direktorice, preko vseh prijaznih knjižničark in enega Rudija, pa do vsega podpornega osebja.
Ta hiša je inštitucija! – A bistvo so ljudje; njihovo znanje, energija in odprtost za vse dobro. Nič od tega, sploh pa ne ljudi, ne smemo jemati kot samoumevno. Ni res, da je vse in vsakdo zamenljiv! Prav ljudje smo edinstveni in nezamenljivi.
Zgodilo se je Bachu, zgodilo se je Mendelssohnu – in še mnogim drugim. A so še vedno tu! In bodo!
S tem je svoj govor zaključila avtorica besedila Katja Bricelj.
Glasbeniki so zaigrali skladbi Josepha Haydna Godalni kvartet št. 63 v B-duru, op. 76, št. 4, »Sončni vzhod« in Felixa Mendelssohna Bartholdyja Godalni kvartet št. 2 v A-molu, op. 13. Čudovita glasba je zazvenela v izvedbi M.ARS KVARTETA, ki ga sestavljajo: Mojca Menoni Sikur 1. violina, Jerica Kozole 2. violina, Mateja Ratajc viola in Martin Sikur violončelo.
Glasbeniki so v igranje prelili vsa svoja čustva in ta čustveni naboj prenesli tudi na poslušalce. Čudovita glasba je vse očarala. Med posameznimi stavki pa smo recitatorji Katja Bricelj, Rozi Fortuna, Kristina Oblak, Ivo Puhar, Marija Samec in Franci Zorko izbrali naslednja besedila na temo sonca:
Thomas Mann: SMRT V BENETKAH (odlomek)
Spal je le bežno. … A že ob prvem svitu ga je zbudil nežen preplah; … ni več strpel v blazinah, dvignil se je; lahno ogrnjen zoper jutranje srhe je sedel k odprtemu oknu, da bi pričakal sončni vzhod. Čudežni dogodek je njegovo od spanja posvečeno dušo napolnjeval s pobožnostjo.
Še so nebo, zemlja in morje ležali v prikazenski stekleni bledici mraka; še je v brezbitnosti plavala ugašajoča zvezda. … Tam na koncu sveta so se pričele raztresati rože, pričelo je neizrečno milo sijati in cveteti; otroški oblaki, poveličani, prežarjeni, so kakor uslužni amoreti plavali v rožnati, modrikasti sapi; škrlat je padel na morje; … zlata kopja so suvala v višino neba, soj je postal požar; neslišno, z božansko premočjo, so se valili v višino žar in vnema in plapolajoči plameni; …
Sedel je tam samotno buden, obžarjala ga je krasota boga, zaprl je oči in dal gloriji, da mu je poljubljala veke. …
William Shakespeare: Sonet 33
Videl sem jutra, ko so sonca zlate
trepalnice drhtele vrh gorá
in blede reke in zelene trate
zlatile z alkimíjami neba,
a je zatem nebo se zagrnilo
z zaveso sajastih oblačnih gmot,
da sonce zemlji zlati obraz je skrilo
in skrito se odkradlo na zahod …
Takó je moje sonce mi obraz
v bleščečem jutru s srečo obsijalo,
a, žal, sijalo mi le kratek čas
in zdaj zašlo v oblakov zagrinjalo.
A le kako naj moje sonce sije
mi zmerom, če še pravo se kdaj skrije?
Tone Pavček: Sončna idila
Komaj je sonce razgnalo meglice,
komaj zasedlo nebesni je svod,
že je poklicalo
dedke in babice,
očke in mamice,
tete in strice:
Prosim, gremo na sprehod!
Brž so umili punčke, fantičke,
brž so pripravili svoje vozičke,
culice, vrečice, kanglice, vse.
Končno po zimi
prvič zdaj z njimi
sonce na sprehod v Tivoli gre!
Saj ste jih videli, saj ste jih slišali:
dedki so puhali, v pipicah kuhali,
babice dremale, mamice samevale,
tekali sinčki in vnučki okrog:
sonca napili se, s soncem lovili se,
v soncu se mazali, vsi se zamazali,
sonce edino ni umazalo rok.
Proti večeru zamrli so klici
v tivolskem parku otrok in ljudi.
Dedki in babice,
očki in mamice,
tete in strici
zmučeni, trudni domov so odšli
spredaj poslednji, prvi odzad.
Sonce k najlepšemu šlo je fantičku,
pa so peljali ju skupaj v vozičku
tiho in varno in slavnostno spat!
Vladimir Nazor: Škržat
Čvrči, čvrči škržat mi na grči smreke črne
svoj trohej zamolkli, svoj zvočni, težki jamb.
Je poldne … Kakor voda razliva v tišino
se sončni ditiramb.
In poje: »O, jaz sem danes napil se sonca
in žilice so moje nabrekle ko potoki,
v telesu se mi ziblje morje, ki nima konca,
na hrbtu mi je hosta, ki jo spreleta srh.
Dve skali, dva obronka sedaj so moji boki
in glava – gorski vrh.«
…
Čvrči, čvrči ne jenja, in biča s težkim ritmom
pregrete goličave in grape, vroči zrak.
Trepeče ostra pesem kakor na krilih vetra
svileni dolgi trak.
In poje: »Slava soncu in vodi, zemlji, času!
Dajte mi kapljo rose na skorji hrastovi
in zlato kapljo soka, ki je na jagodi;
moč nova in velika naj zazveni mi v glasu.
… Speljane sončne žice, napete kakor struna,
od vročega so sonca na naša zemska tla.
Blesti velika harfa,
jo mnogo rok ubira. Nebesa zabučijo,
prisluhne zemlja vsa.«
Na vodi mir je. Molk vlada v dolu, po bregovih.
Srce le neko slišim kot iz globin tolmuna:
bojiš se, zemlja mati, da ne bi jim pod prsti
zamrla sončna pesem, utrgala se struna? …
Zemljan, mar čuješ pesem?
Kot sinji val šumi,
kot roj čebel brenči:
»Oj, kako lep ta svet je, življenje dar z neba;
le naj močno te žeja, le naj te muči glad –
da pil boš moje mleko in ogenj moj užival
in večno ostal mlad.
Oh, sonca, sonca, sonca!
In vonja iz dolin
in vetra s planin!
Svetlobe sem pijan.
Glej, iz grma se ozira,
omamno pesem svira
na fruli nagi Pan.«
Čvrči, čvrči škržat mi na grči smreke črne,
svoj trohej zamolkli, svoj zvočni, težki jamb.
Je poldne … Kakor voda razliva v tišino
se sončni ditiramb.
Simon Jenko: Obrazi
Ko je sonce vstalo,
dajal sem mu hvalo,
da na oknu rože
mi je obsijalo.
Sonce mi je reklo:
»Tebe, rož ni bilo,
ko mogočno z neba
zemlji sem svetilo.
Ti ko rosa zgineš,
jaz pa bom ostalo,
grob ti obsevalo;
revež, hrani hvalo!«
Simon Gregorčič: Ti meni svetlo sonce
Ti meni svetlo sonce,
a jaz sem mesec tvoj,
od tebe luč dobivam,
od tebe ogenj svoj.
Ko tvoja luč mi sije,
svetal mi je obraz,
ko žar mi tvoj zatone,
obda me mrak in mraz.
Za tabo vedno vije
se misli mojih pot,
začaran duh spremljuje
te vedno in povsod!
Neznanska moč me vleče
do tebe, sladka stvar –
doseči pa ne morem
nikdar te, oh, nikdar!
Matej Bor: Sonce in jaz
Nikogar ni med soncem in med mano.
Sama sva tukaj sredi vinskih trt,
jaz se oziram k njemu tja v neznano,
a ono vame prek zelenih brd.
In tare me zavist: Lej, ti na veke živiš,
o sonce, jaz le bežen hip,
potem neskončna noč pokrije veke
in čas izbriše moj obraz in lik.
In vendar moja pot se ne ustavi.
Ostal bom zrno v zvezdi, ki s teboj
krožila bo tam po neba širjavi,
s teboj, o sonce, a tudi z menoj.
Pa kaj govoril bi sedaj o smrti.
Še zmerom tu sva, sonce, jaz in ti,
in se dobrikava sestrici trti
in čakava, kdaj vino dozori.
Na koncu koncerta smo se direktorici knjižnice Roži Kek zahvalili za gostoljubje, da smemo s koncerti gostovati v dvorani Mestne knjižnice Grosuplje in ji podarili vsak svojo vrtnico.
Zapisala Marija Samec
Fotografirala Vera Puhar
Oznake: barve glasbe in besede, Haydn, koncert, M.ARS kvartet, Mendelssohn