Končno nam je uspelo povzpeti se na znameniti cilj, do cerkve  svete Ana nad Ribnico. Že lani smo imeli ta cilj razpisan, pa je zima vse preprečila. Letos pa: bilo je lepo vreme, veliko snega in veliko smeha.

V megli smo se odpeljali iz Grosupljega in napeto pričakovali napovedano sonce. Na poti proti Dobrepoljski dolini se je pokazala žareča krogla in že smo bili zadovoljni. Iz Ribnice nas je čakalo še malo akrobatske vožnje do Jamarskega doma. No, s Tatjano sva opravila tudi ta izpit in pustolovščina se je začela. Dom se sicer imenuje Jamarski, vendar Ribničani jamo ljubosumno čuvajo in je ne kažejo ljudem, je pod

ključem. Hrabro smo se napotili v sneg, gaz je bila shojena, sneg se je tajal in šli smo v stilu dva koraka naprej, en korak nazaj. Kmalu smo prišli v zaselek Zapuže mimo kmetije Seljan, na kateri že skoraj dvesto let gospodari družina Oberstar. Pognali smo se v strmejši del poti. Hoja je bila otežena, nekateri smo nadeli dereze in brez večjih težav smo prišli do cerkve sv. Ane na Mali gori nad Ribnico.

Na hribu so našli ostanke iz halštatskih časov, v srednjem veku pa je bilo pri sv. Ani kurišče za kres za tako imenovani »ognjeni telefon«. Ko so Turki prekoračili Kolpo, je novica z ognjenim telefonom kmalu dosegla Ljubljano.

Počitek v visokem snegu. Ogledali smo si še zaprto Planinsko kočo pri sv. Ani. Vsa majhna in neznatna je v snegu.
Nekoč je bilo drugače. Na zravnanem zemljišču, kjer je danes koča, sta bili kmetija in mežnarija. Kmetija je bila last Antona Blatnika. Obsegala je kamnito hišo, lesen hlev,

šupo in dvorišče. V okolici so imeli njive, travnike in pašnike. Pozneje so bila zemljišča zasajena s smrekami, družina pa se je morala odseliti.

Malo smo se še nastavljali soncu, nato pa nadaljevali pustolovščino. Po globokem, otajanem snegu nam dereze niso več kaj dosti koristile. Nekateri smo se večkrat vozili kar po riti. Srečno smo se vrnili do Jamarskega doma in si privoščilii počitek in klepet v koči.

Besedilo in fotografije: Anton Rajh

Oznake: Sveta Ana nad Ribnico