Temenica je najdaljša dolenjska reka ponikalnica in njeni ponori ter ponovni izviri so naravne znamenitosti, vredne ogleda. Zato smo si jih v dokaj skromnem številu šli ogledat 4. oktobra na prvem pohodu v okviru Sekcije za planinarjenje in pohodništvo, ki jo bo v letošnjem letu vodil Anton Rajh.

Jutro je bilo še megleno in hladno, ko smo v vasici Grm zaparkirali pri cerkvi svete Marjete in si odšli pogledat mogočne ponore, kamor reka Temenica prvič izgine.

Reka nato teče pod hribom Sveta Ana in na obrobju Mirnopeškega polja  ponovno pride na plan v izviru Zijalo. Ob deževnem vremenu voda dobesedno bruha izpod skal, ob našem obisku pa  se je sramežljivo skrivala pod skalami in se v svoji umirjeni lepoti  pokazala šele nekaj deset metrov niže v dolini, ki jo je že ogrevalo sonce, čeprav je bil zrak še vedno hladnejši od vode.

Od Zijala smo se povzpeli še na hrib Sveta Ana (407 m), ki je znan po arheoloških najdiščih, predvsem pa po cerkvici svete Ane, srednjeveški stavbi z gotskim portalom in poznejšimi baročnimi dodatki.

Na zadnjem delu poti smo si ogledali kraj, kjer Temenica, ki na obrobju Mirnopeškega polja pri Goriški vasi drugič izgine v zemljo, ponovno pride na plan. To je izvir v dolini Luknja pri vasi Prečna. Luknja je globoka  dolina s strmimi stenami in ostanki nekdanjega gradu, sam izvir pa je, čeprav je razglašen za naravni spomenik, razvrednotem in tudi nedostopen zaradi ogromne ribogojnice.

Šele ko se izvije iz številnih bazenov z gojenimi ribami, se Temenica ponovno umiri, teče prek Zaloškega polja in se nato izlije v Krko. Od nje smo se poslovili po nekaj urah hoje v krasnem, sončnem vremenu.

Besedilo Vida Curk
Slike je posnela Vida Curk

Oznake: Temenica