Sandi Zalar so vile rojenice v zibel položile zakladnico darov, ki jih skozi življenjsko potovanje deli: s svojimi bližnjimi, mladimi, z bralci, s svojimi slušatelji pri likovni skupini…

Rodila se je 18. marca 1960 na Jesenicah, vendar sama poudari, da ni Gorenjka. Otroštvo je do 6. leta preživela pri stari mami na kmetiji, kjer se je vse znosilo na hrbtu, ker je bilo vse v hribu. Meni, da je to obdobje bistveno vplivalo na njeno nadaljnjo pot, verjetno tudi skrinja papirja in barvice, kar je stara mama dobila od zidarjeve žene, ki je popravljal hišo, žena je namreč delala v AERU Celje. Sandi je takrat začela ustvarjati, in kmalu so ugotovili, kako je nadarjena, tudi sama je vedela, kaj si želi študirati: slikarstva. Bila je med tremi najbolj nadarjenimi dijaki šole za oblikovanje, zato je dobila tudi posebno, državno štipendijo. Oče jo je prepričeval, naj študira arhitekturo, saj slikarstvo ni za žensko, spraševal jo je, koliko znanih slikark pozna, in pristala je na pedagoški akademiji. 30-letno poslanstvo učiteljice je bilo in je zelo zahtevno in utrudljivo delo, še posebej poučevanje predmetov, kjer morajo biti otroci ustvarjalni, učiteljica kot je Sandi Zalar pa v delo vloži vse svoje znanje in energijo. S svojim kulturno-umetniškim delovanjem pa je ves čas presegala meje poklica slavistke in likovne pedagoginje: delovala je kot urednica lokalnega časopisa, bila založnica, imela nekaj časa privatno likovno šolo za otroke, imela svojo revijo, pisala še prozo za otroke in odrasle, pisala spremna besedila, pisala pesmi, je režiserka svojih dramskih še neobjavljenih del, je mentorica odraslim likovnim ustvarjalcem, ilustratorka, slikarka…

Pred leti so izšla njena dela za otroke in mladino: Pravljice iz Dobrepolja, Pravljica o pogumnem mladeniču, Dnevnik Mihe Zgage, Zgage tudi pozimi, ki jih je tudi ilustrirala. Je avtorica humorističnih zgodb, ki so jih ilustrirale njene učenke likovne skupine UTŽ.

Odraslim se je približala z zbirko črtic Hana – Zakaj , gospodar čas, vzameš vse lepo, a duše ne postaraš, pustiš ji žgoča hrepenenja….razmišlja v eni od črtic. Svoja spoznanja in občutja je prenesla še v pesniško obliko. V zbirki pesmi Za prgišče ljubezni, je med nas poslala poetična premišljevanja v besedi in jih opremila s slikami o nikoli dokončani zgodbi – o ljubezni med moškim in žensko, o njuni povezanosti in usodnosti, o neskončnem hrepenenju, upanju po prgišču ljubezni…

Ob vsem delu je še študirala. Ko je bila možnost in se je PA nadgradila v fakulteto, je vpisala 2. stopnjo. Zgodovina oblačenja je bila njena diploma na 1. stopnji, Na drugi stopnji je zaključila študij na kiparstvu, lotila se je lesa in obdelala stol, premagala strah do motorne žage ob profesorici, njej nadvse ljubi mentorici in vzornici Dragici Čadež. Pri štiridesetih se je odločila za podiplomski študij umetnostne terapije in ga uspešno zaključila. Znanje, ki si ga je pridobila, formalno ni unovčila, ga pa uporablja vsakodnevno pri komunikaciji, še posebej pri delu z otroki, kar pa v življenju v šolskem kolektivu pogosto ni sprejeto z odobravanjem, zato razmišlja, da je to tema, o kateri bo pisala..

Danes se nam predstavlja kot slikarka, s poetičnimi podobami, v dialogu, kjer se prepletajo barve in oblike in ustvarjajo zgodbo v podobah.

Sandi Zalar ne želi, da kdo drug razpravlja o njenih slikah. Teh je nastalo že zelo veliko, nima preštetih, tudi razstav je bilo že nešteto, toda Sandi zaenkrat še ni zbrala in naredila seznama razstav, ne ve, koliko slik visi po domovih ljubiteljev njenega ustvarjanja tako doma kot po tujini.

Sandi Zalar je umetnica, profesionalka, slikanje je zanjo resno in odgovorno delo, Vse kar ustvari, pravi, je le vrh ledene gore, Bistveni del njenega slikanja nastaja na miselni, čustveni in duhovni ravni. Slike, ki jih predstavlja na razstavi, so plod njenega dela dveh let, a nastajale so dolgo pred tem. Cvetje jo je že od otroštva dalje privlačevalo, celo tako, da se je vpisala še na cvetličarsko šolo in do zaključka ji manjkata le dva izpita. Vedno si je želela rože naslikati tako, kot v naravi cvetijo skozi vse leto. Vendar jo je vedno prehitel čas ali pa je slika tihožitij našla svojega lastnika. Potem je ugotovila, da je teh tihožitij že dovolj, želela je naslikati stvari drugače. Ugotovila je, da lahko naslika samo tisto, kar razmišlja, kar ji slikanje ponudi. Tako so nastale te slike. Najprej maki, so šesta slika makov, največja doslej. Make ni risala po spominu, temveč jih je nabrala in z vedrom hodila okrog, da ji niso oveneli. Ker živi v majhni garsonjeri, je morala make in ostale slike prestavljati in obračati, da je lahko pobarvala tako velika platna. Pri modrih je izpostavlja problem velikih oblik in rdeče barve, ki je jasna s svojo sporočilnostjo in rdeča barva je na nek način agresivna. Rdeča je za seboj potegnila rumeno, rumena, ki ne dopušča velikega stopnjevanja. Slikala je celo poletje, dodala je še figure, ki sprva niso bile mišljene..

Ustvarjala je, kot jo je vodila pot srca, pot, po kateri je oživila svoja čutila, misli, duha in talente ter se prepustila čopiču in barvam znotraj brezmejnega polja slikarstva.
Ko pogledamo njene slike, začutimo, da je vse na svojem mestu. Nič ni odveč.
V slikarstvo, mentorstvo, poučevanje, literarno ustvarjanje Sandi Zalar vliva vse svoje zmožnosti, in teh je ogromno, le te pa oplemeniti z ljubeznijo, nežnostjo in izrazno močjo.

Umrla je 3. 3. 2013, pokopana pa je na pokopališču v Sostrem.

Prispevek pripravila: Roža Kek, direktorica Mestne knjižnice Grosuplje

(Skupno 14 obiskov, današnjih obiskov 1)
 

Oznake: