Sobota, 24. marec 2018

“Glej no, glej, je našemu vodiču Tonetu zmanjkalo idej, da nas še enkrat vabi na Goro in do cerkvice svetega Lovrenca? Tam smo že bili lani novembra,” je bila prva misel, ko sem prebrala povabilo na drugi pohod v marcu. Pa sem se hitro prepričala, da ne gre za isto Goro in ne za isto cerkev, kajti naš tokratni cilj se dviguje nad Polhovim Gradcem in ne nad Studenim.

Zbrali smo se na običajnem kraju in ob običajni uri in se po avtocesti odpeljali do Brezovice in nato po dolini Gradaščice. Svoj cilj, kopasto goro nad Polhovim Gradcem, smo lahko opazovali že od daleč, še preden smo prišli do izhodišča, do vasi Briše pri Polhovem Gradcu.

Na parkirišču pri termah, tako piše na tabli, čeprav o kakšnih termah ni ne duha ne sluha, smo pustili svoje tri avtomobile in se skozi vas Briše podali do smerokazov, ki so nas usmerili v hrib proti cerkvi sv. Lovrenca. Med smerokazi je eden kazal tudi proti kmetiji odprtih vrat Bitenc in sklenili smo, da preverimo, če so njihova vrata kljub kar zgodnji sobotni uri že odprta. Bila so, in ne le to, prijazno so nas postregli s kavo, tako da smo polni moči in zagona čez čas nadaljevali pohod.

Zložna pot se je najprej vila skozi gozd po obronkih Praprotnega griča. Više ko smo bili, lepši so bili razgledi in več je bilo snega na poti in ob njej, vendar vse do sedla pod vrhom Polhograjske

gore ni oviral hoje. Na sedlu, s katerega se je odprl še razgled proti Škofjeloškemu hribovju, pa se je snežna odeja strnila in nekaj zadnjih minut nas je resno opomnilo, da se zima še ne da.

Cerkev svetega Lovrenca stoji prav na vrhu 824 m visoke Gore, zato ji

nedavni orkanski veter ni prizanesel. Odnesel je polovico strehe, tako da jo pred dežjem zdaj varuje polivinil. Ob našem obisku je bila zaprta, žal, kajti njena več kakor 500 let stara notranjost menda skriva kar nekaj zanimivih sakralnih umetnin.

Na toplem soncu ob cerkvi smo si privoščili daljši počitek in uživanje v lepih razgledih. Z vrha se namreč razprostirajo prav na vse strani.

Vrnili smo se po isti poti in se še enkrat ustavili pri kmetiji Bitenc, kjer so nam postregli dobro domačo hrano.

Morda samo še tale podatek. Lastnik polhograjske graščine grof Blagaj je prav na pobočjih Polhograjske gore spomladi leta 1837 odkril do takrat še neznano rožo, ki se njemu v spomin imenuje blagajev volčin. Naslednje leto je Ljubljano obiskal takratni saški volilni knez Friderik Avgust II., ki je bil navdušen botanik

in mineralog, in povzpel se je na Goro, ki je bila dotlej edino znano rastišče blagajevega volčina, da si je ogledal

novo odkrito rožo. Grof Blagaj je v spomin na visoki obisk dal postaviti spomenik, rastline pa se je zaradi tega obiska prijelo tudi ljudsko ime kraljeva roža. Blagajev voljčin začne cveteti že marca, če seveda zima ne traja tako dolgo, kot je letos. Čez kak mesec ba bi to lepo in sicer zavarovano rožo na pobočjih Gore verjetno že našli.

Besedilo Vida Curk
Fotografije Vida Curk, Anton Rajh in Ivo Puhar

Oznake: Polhograjska Gora, Sveti Lovrenc