Predstavljajte si steklenico. V njej je listič, iztrgan iz dnevnika, in na njem je napisano neko sporočilo. Steklenica je zamašena s plutovinastim zamaškom in s svojo vsebino potuje kot majhen atom po neznansko velikem oceanu. Prepušča se valovom, plimi in oseki. Potuje podnevi in ponoči, kamor jo vodijo valovi. Ne upira se, saj nima lastne volje. Lahko se zgodi, da se bo razbila na čereh ali pa jo bo pojedel morski pes. Ampak obstaja možnost, da jo vendarle nekdo najde, jo odpre in iz nje vzame sporočilo. Morda se bo nanj odzval ali pa ga ne bo razumel. Morda bo poiskal stik s človekom, ki ga je poslal, ali pa tudi ne. Kaj je napisano na lističu?
Kaj bi si želeli sporočiti svetu, posamezniku, sovražniku, prijatelju, vesolju, družbi? Kaj bi si želeli slišati…? Kakšno sporočilo bi radi prejeli?
Bil je oktober in člani »tretje univerze« so se spet začeli družiti z namenom, da se kaj naučijo, in jaz naj bi jim posredovala, kar so mene naučili moji profesorji in lastne izkušnje. Ko to počneš sedmo leto, se zna zgoditi, da si zaželiš kaj novega, kaj svežega, drugačnega. Vsako jesen rišemo sončnice, pa buče, spomladi posode in teloh, posode in narcise, steklenice in tulipan. Saj je lepo, lepo je slikati majhne formate tihožitij, ampak počasi spoznaš, da je treba narediti korak naprej.
Pri amaterjih je velikokrat prisoten strah, da ne znajo dovolj dobro narisati videnega realnega sveta, zato se večinoma trdno držijo realnosti, ki jo posnemajo s skrbno natančnostjo. Premakniti nekoga, ki je mnogo, mnogo let razmišljal in deloval na enak način, je nemogoče. Lahko to naredi samo sam. Premik iz trmastega vztrajanja v prizemljenosti in spust v neznane globine podzavesti, strahov, podob, sanj, spominov, arhetipov, je velik pogum, še posebno, če si ta svet pripravljen deliti še s kom. Nekaj je naslikati steklenico in pet jabolk in sliko pokazati sosedu, drugo pa je, dovoliti si naslikati nekaj, česar večina ne bo mogla spremeniti v znane pojme.
Ker poznam veliko ozadij našega ustvarjanja, sem sklenila, da bom pripeljala slikanje steklenice do abstrakcije. Začeli smo s sedemnajstimi steklenimi predmeti, ki so jih slikali v različnih tehnikah in končali z abstrakcijo na velikem formatu.
Vsak udeleženec naj bi znal naslikati steklenico ali karkoli steklenega, nato pa smo začeli z asociacijami in s sprehodom v domišljijski svet. Nastajale so skice, spet smo se malo vračali v realnost, iskali smo različne teme, povezane s sporočilom in steklom, prosojnostjo, razbitinami … Veliko smo se pogovarjali, iskali, primerjali, bilo je zanimivo potovanje.
Razstava je sestavljena iz treh delov. Prvi del je komunikacija, ki vključuje inštalacije in aktivno sodelovanje tistih, ki si bodo razstavo ogledali. Živimo v dobi informatike, mobilne telefonije in interneta, pa smo ljudje čedalje bolj osamljeni, in kar je še hujše, tudi sebe izgubljamo. Izgubljamo vpogled v to, kaj je bolj, kaj je zares in kaj zares ni pomembno.
Drugi del razstave je tisti, ki nakazuje pot do zadnjega dela. To so manjše slike in skice, ki so nastajale skozi leto in bodo tudi naprodaj.Tretji del je dvanajst slik, ki so nastale kot zaključek polletnega razmišljanja in skozi proces raziskovanja kompozicije in likovnih elementov.
Nekomu, ki je šel skozi ta proces transformacije in si je dovolil, da se je odlepil od tal, bo za vedno pogled uhajal v globino. Koliko je to komu uspelo, pa vedo samo avtorji sami.
Sandi Zalar
Oznake: Sandi Zalar