Kamniška Bistrica, 6. aprila 2019
Smo hribolazci, tokrat smo naredili ležerni pohod ob našem biserju ob reki Kamniški Bistrici. Koželjeva pot pelje ob reki od vasi Stranje naprej, no mi smo se odpeljali do spodnje postaje žičnice za Veliko Planino. Tu smo začeli naš pohod. S parkirišča spuščajoč se navzdol proti reki smo zaslišali bučanje vode, dan pred pohodom je deževalo. Čez most smo prešli reko ter se obrnili navzdol na breg struge in še enkrat čez most pritoka Korošica, ki se tukaj izliva v Kamniško Bistrico. Odpravili smo se ob reki navzgor, ležerno smo hodili ter uživali v šumenju vode, žvrgoleli so ptički, prvi cvetovi so se tudi že odprli. Pot ob reki se imenuje Koželjeva pot. Imenovana je po kamniškem slikarju planinske krajine in gorniku Maksu Koželju (1883 – 1956). Vodil je leta 1922 ustanovljeno slovensko reševalno postajo v Kamniku, bil je tudi dolgoletni tajnik in predsednik PD Kamnik. Pot nas je peljala mimo tolmunov, malih plaž, velikim skalam, ostalini iz ledene dobe, se pot izogne. Na jasi pod veliko skalo nas je navdušil paviljon – klopi, ognjišče, drva – vse je bilo pripravljeno za piknik. Nedaleč od tu smo vstopili v pravljični svet umetnice matere narave. Občudovali smo globoko korito Malega Predaslja in Velikega Predaslja.
Voda je tukaj skopala 30 m globoko korito in se prebila naprej po dolini. Veliko časa nazaj je tukaj bilo malo gorsko jezero. Obilje vode ob pomladni odjugi je iskalo pot med kamnitimi gmotami in izdolblo ozko in globoko strugo. Soteska je dolga 100 m, na vrhu Malega Predaslja je zagozden balvan in tako tvori naravni most čez ožino. Naravni most z zagozdeno skalo je tudi na Velikem Predaslju. Po krajšem postanku ob bučanju vode in ob občudovanju matere narave smo se napotili naprej čez most na drugo stran reke. Kmalu smo prispeli do Firštove mize, kjer smo si malo oddahnili. Tu je davnega leta 1564 obedoval Karl II, nadvojvoda štajerski, koroški, krajnski, goriški in istrijanski, sedež je imel v Gradcu.
Mi smo od tu nadaljevali pot do drugega bisera – po dolini Kamniške Bele smo se napotili mimo partizanske bolnice do slapa Orličje. Bučanje slapa nam je že od daleč oznanjalo, da smo na pravi smeri. Po naporni hoji nam je pasalo malo počitka ob igri naravne simfonije. Malo bolj hrabri smo se povzpeli do slapa, pristop je otežen zaradi mokrih in spolzkih skal. Dober posnetek slapa pa zahteva malo adrenalina. Še nekaj o imenu slapa: na začetku poti proti slapu ste vsi opazili oznako za slap Orglice. Ta naziv so prišleki, ne staroselci, poenostavili za lažjo izgovarjavo.
Dušan Čop v prispevku o gorskih, ledinskih, vodnih imenih piše: smešno in neresno je, da gorsko ime Orličje mnogi danes pišejo Orglice. Ime slapa v Kamniški Beli domačini izgovarjajo »worglče« oz. vrliče, turisti so iz tega naredili »orglice«. Ime »worglče« je staro že več stoletij in pravilno ime je samo Orličje. V stenah nad dolino so še leta 1980 skoraj vsako leto tukaj gnezdili orli.
Vrnili smo se na drugo stran ceste ter se napotili proti izviru Kamniške Bistrice si ogledali žuborenje vode izpod skal. Ambient ob jezeru smo kmalu zamenjali in se odpravili v planinsko kočo. Tukaj smo se spočili in podprli z jedačo in pijačo. Branka je praznovala rojstni dan, z veseljem smo ji nazdravili ter ji zapeli Vse najlepše zate.
Za konec smo si ogledali še znamenito razklano kamnito gmoto imenovano Žagana Peč. Skalo poznajo v vseh evropskih univerzah, na oddelkih za geografijo. Peč je 12 m dolga, 6 m široka ter 7 m visoka. Na vrhu je ravna, zgoraj rastejo smreke. Na tretjini širine je Peč razklana od vrha do tal, zev je široka 20 cm in vtis je kot , da jo je nekdo prežagal.
V okolici Peči raste najlepše nahajališče bio čemaža. Preskrbeli smo se še s to zelenjavo.
Napisal Anton Rajh
Fotografirala Anton Rajh in Ivo Puhar
Več fotografij s sprehoda ob Kamniški Bistrici si lahko ogledate s klikom na album.