Omahoval sem, ali naj gremo na razpisani pohod na Rašico ali pa pohod odpovem in prestavim na lepši dan. Vremenarji so obljubljali rahlo sneženje dopoldan, popoldan morda malo sonca. Odločil sem se,
če bo pohodnikov za en avto, bo v redu, bomo šli. Prikapljalo nas je deset pohodnikov – odlično glede na slabo vremensko napoved. Odpeljali smo se v Črnuče in šli na jutranjo kavico, v resnici smo imeli postanek zato, da se naredi dan za pohod. Na robu Črnuč smo parkirali in hajd na pot. Megla se je že porazgubila, posijalo je sonce, nobene sledi o snegu. Dobre volje smo se napotili skozi Sračjo dolino po gozdni poti ob potoku Črnušnica proti vasi Rašica. Kmalu smo prišli do ograje, za katero je bila množica živali. Po lopatastih rogovih »gospodarja« smo vedeli, da so to damjaki. Ob našem postanku se je zbrala cela družina živali, precej mladičev
z materami in nekaj samcev. Na drugi strani ceste so se nam približali še jeleni. Približal se nam je samec z mogočnim rogovjem, košute z mladiči so se držali bolj zadaj. Naredili smo nekaj posnetkov in se napotili naprej. Kmalu smo pred sabo zagledali nekaj hiš, pozneje pa se nam je pod steno lepo prikazala cela vas Rašica. Vas je postavljena na izravnavi pod navpičnimi skalami, na podrobnejšem zemljevidu Stena imenovanimi.
V nekdanjih časih je bilo v dolini veliko srak, zato se dolina imenuje Sračja dolina. V vasi so kmetovali in okrog vasi so bila polja. Na navpičnih stenah nad vasjo so gnezdile vrane. V starejših dokumentih je vas zato nazvana Vranšica. Ljudski glas je to počasi spremenil v Rašíca.
Hrib Rašica je osamelec z najvišjo točko na Vrhu Staneta Kosca (641 metrov), poimenovanem bil po narodnem heroju Stanetu Koscu, domačinu z Rašice. Leta 1941 so Nemci zasedli Rašico, zaradi česar so se domačini pridružili narodnoosvobodilnemu gibanju. Nemški zemljemerci so 18.9.1941 prišli določat mejo med
nemško in italijansko okupacijsko cono. Pri povratku so jih napadli partizani in vseh 6 nemških vojakov je bilo ubitih. Nemci so dva dni pozneje vaščane izgnali na Hrvaško, vas pa zažgali. Šele leta 1945 je bila Rašica obnovljena.
Skozi vas smo napredovali naprej po gozdni poti okrog ostenja ter med drevesi kmalu zagledali stolp na vrhu.
Z vrha je lep razgled na okoliško hribovje ter na naselja, razvrščena po ravnini naokrog: Kamnik, Kranj, Krvavec, Velika Planina, Karavanke , Kamniške Alpe… Nekaj višjih hribov je sicer bilo odeto v oblake, sicer pa je bilo vreme sončno in toplo. Okrepčali smo se v Planinskem
domu Rašiške čete ter se malo spočili. Dobre volje smo se vračali v dolino. Kmalu smo prišli v vas Rašica ter nadaljevali do »živalskega vrta«. Tam smo naredili še skupno fotografijo z damjaki. Razšli smo se dobre volje in z nasmehom sklenili, da se po novem letu spet dobimo.
Besedilo: Anton Rajh
Fotografije: Veronika Špacapan in Anton Rajh
Oznake: Rašica, Vrh Staneta Kosca