Sobota, 4. novembra 2017
Prva sobota v mesecu je namenjena pohodom v organizaciji Toneta Rajha. Popelje nas v kraje, kamor bi sami redko zašli, in pokaže nam lepote, ki jih je škoda zamuditi. To soboto smo se odpravili na Goro, ki se imenuje tudi Sveti
Lovrenc, vrh nad Studenim. To je vasica severno od Postojne, ki je primerno izhodišče za vzpon na vrh te razgledne gore. Z vrha, ki ima vpisno skrinjico in žig, obljubljajo lep razgled proti Postojnski kotlini in po okoliškem hribovju.
V Logatcu smo pobrali še eno pohodnico in se zapeljali proti Planini, furmanskemu kraju, skozi katerega je tekla deželna cesta Dunaj-Trst. Še danes so v Logatcu in Planini vidne imenitne stavbe, stare gostilne z velikim nadstreškom za vozove. Zavili smo proti vasi Studeno in
parkirali pri cerkvi v vasi, se sprehodili skozi vas in kmalu za vaškimi njivami in travniki zagrizli v hrib. Sredi hriba nas je pozdravilo znamenje v obliki srca s prijetnim sporočilom: “Gospod Bog, blagoslovi to čudovito dolino, njene prebivalce pa ohrani v zdravju, sreči in ljubezni.” Spotoma so nas vabili grmi šipka in brinja, polni jagod, a se nismo dali motiti. Srečevali smo pohodnice, ki so se že vračale z vrha. Spraševale so, od kod smo in nas vzpodbujale, da bomo kmalu na vrhu. Pot se je ves čas strmo dvigala, prav do cerkve sv. Lovrenca.
Ime zavetnika cerkve in njena lega kažeta na visoko starost cerkve. Omenjena je bila že leta 1391 kot podružnica hrenoviške župnije. V jedru je verjetno še romanska. V novem veku je dobila nov dolg prezbiterij in takrat so tudi ladjo banjasto obokali. Zvonik na “preslico” ima letnico 1671. Edini oltar v cerkvi je
lesen, postavljen leta 1901. Leseni kip sv. Lovrenca na oltarju je bil pred kratkim obnovljen. Zunanjščina razmeroma dolge in ozke ter nizke cerkve z zvonico in lopo pred njo kaže primorski vpliv. Na severni strani cerkve je pritrjen zvonček želja, ki je pridno zvonil, ko se je ob njem zvrstilo 21 pohodnikov naše skupine.
Lovrenc je ime zelo znanega svetnika. Bil je eden od sedmih diakonov v času papeža Siksta II. Ker je leta 258 cerkveno premoženje, ki mu je grozila zaplemba, razdelil med siromake, ga je dal cesar Valerijan prebičati, nato pa na žareči
rešetki mučiti do smrti. Zato ga pogosto upodabljajo s palmovo vejico, ki je znak mučeništva, in ražnjem. Svoj god obhaja 10. avgusta. Utrinke perzeid, ki okoli njegovega goda letijo na naš planet, so ljudje poimenovali svetega Lovrenca solze. Te naj bi pretakalo nebo zaradi strašne smrti mučenca.
V Sloveniji je 50 cerkva sv. Lovrenca. Po njem so poimenovana naselja, iz njegovih različic so nastali številni priimki, šentlovrenka je vinska trta s srednje velikimi, temno modrimi grozdi, ki se goji zlasti v Posavju.
Od cerkve je še pet minut vzpona do vrha Gore. Ta dan so nam meglice zakrivale poglede, vendar nam je kažipot na vrhu hriba kazal smeri in gore, ki so se skrivale za megleno zaveso. Vseeno je bilo lepo, celo nekaj žarkov
sonca nas je pozdravilo na vrhu. Uspeli smo, v eni uri smo prehodili vso strmo pot. Posedli smo, pomalicali, Tone je vsem ponudil svoje »arcnije«, naredili smo še skupinski posnetek in se spustili nazaj k cerkvi na prevalu. Skromna, iz kamna zidana, kljubuje zobu časa in vremenskim pojavom in vabi ljudi v svoje zavetje.
Že ko smo se vzpenjali, smo razmišljali, kakšno globoko vero so imeli in koliko vztrajnosti so potrebovali ljudje, da so tu postavili cerkev. Na misel so mi prišle besede umetnostnega zgodovinarja dr. Marjana Zadnikarja, ki je zapisal: »Res naša zemlja ne premore katedral iz počrnelega kamna, premajhna je zanje in kaj
bi tudi z njimi? Ima pa zato vse polno po sebi merjenih pomnikov, ki jih je stoletja ustvarjala in varovala, da jo še zdaj napolnjujejo z lepoto, ki je ni nikoli preveč. Skladno se pridružujejo njenemu naravnemu obrazu in ustvarjajo iz nje kulturno pokrajino. Ti »spomeniki«, kakor jih danes imenujemo, pričajo o nekdanjih ustvarjalnih hotenjih in nevsakdanjih prizadevanjih našega človeka, pa čeprav so le od daleč podobni katedralam, palačam in drugemu tujemu bogastvu.«
V dolino smo se vračali po daljši, ampak bolj položni poti. Bili smo že skoraj v dolini, ko je začelo rositi, rahlo, da še ni bilo treba odpreti dežnikov. Posedli smo v avtomobile in se odpeljali na kavo v Planino. Deževalo je vse bolj, mi pa smo na suhem in toplem pili kavo in klepetali.
Ko smo ponovno stopili na plano, je nehalo deževati. V načrtu smo imeli še obisk Ravbarjevega turna, ki se je nekoč imenoval Mali grad. Srednjeveški grad je stal blizu vhoda v Planinsko jamo. Zaradi njegovega imena se je Planinska jama nekoč imenovala Malograjska jama. V virih je prvič omenjen leta 1444. Lastniki so se menjavali, v 15. stoletju pa ga je v deželno-knežji fevd dobila rodbina Ravbarjev. Po njih se imenuje tudi
Ravbarjev stolp, ki je edini ohranjen del gradu. V njem je danes sedež turističnega društva. Popravili so streho in obnovili lep strop, v prostoru pa postavljajo razstave.
Vrata, ki vodijo do Planinske jame v bližini, so bila odrta. Glede na avtomobile pred vhodom je bila v jami manjša skupina obiskovalcev. Spustili
smo se po ozki stezi do vhoda v jamo in se sprehodili po prvi dvorani, do koder je še segala dnevna svetloba, poslušali bučanje reke in si obljubili, da jamo ob priliki obiščemo z vodičem. V jami se stekata reki Pivka in Rak in iz jame priteče reka Unica, ki teče po Planinskem polju in ob visokih vodah poplavlja.
Domov smo se vračali vsak po svoje. Nekateri so šli proti Logatcu, drugi pa proti Uncu. Zapeljali smo se po Napoleonovem mostu in se ustavili še pri gradu Haasberg, tudi
grad Hošperk ali dvorec Planina imenovanem. Nekdanji baročni dvorec iz 17. stoletja na platoju nad Planinskim poljem je danes v ruševinah. Med drugo svetovno vojno so ga požgali partizani, takrat je bila popolnoma uničena dragocena notranja oprema, arhiv rodbine ter družinska grobnica Windischgrätzov. V okolici so še vidni ostanki lepega parka in lipovega drevoreda ob cesti, ki vodi vse do Unca.
Ujeli smo še zadnji lep dan, saj je za naslednje dni napovedano deževno vreme. Bogat dan smo doživeli, razgibali smo se s pohodom po lepi pokrajini, videli veliko lepega, vsi pa smo veseli tudi skupnega druženja.
Besedilo: Marija Samec
Fotografije: Veronika Špacapan, Ivo Puhar, Tone Rajh in Vida Curk
Oznake: Planinska jama, Planinsko polje, Ravbarjev turn, Sv. Lovrenc