SVA PEVALA, SVA VRISKALA

Družbeni dom Grosuplje, 11. maja 2018

Glasbeno-scenski nastop Sva pevala, sva vriskala sta v Družbenem domu Grosuplje v petek, 11. maja 2018, pripravila dva zbora, ki ju vodita dirigentka Gabrijela Cedilnik in korepetitor Primož Cedilnik. To sta Mešani pevski zbor U3, Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje in kot gostje Ženski pevski zbor Harmonija iz Ivančne Gorice z instrumentalisti in pevci solisti ter recitatorji. Koncert smo ponovili še v nedeljo, 13. maja, na Gradišču nad Stično.

Posebna gostja večera je bila Dušica Kunaver, samostojna kulturna delavka, publicistka, profesorica angleščine in ruščine v pokoju, zbirateljica ljudskega izročila in etnološkega gradiva, avtorica in izdajateljica več kot devetdesetih knjig o slovenskem ljudskem izročilu, anglistiki, pedagogiki in alpinizmu.

Mesec maj zbuja v nas eno samo ljubezen, zato smo se klicu narave odzvali s sporedom, ki vključuje predvsem vasovalske, vojaške in ljubezenske pesmi. Zamisel je naša zborovodkinja Gabrijela Cedilnik dolgo nosila v sebi. Zbirala je pesmi, jih povezovala v vsebinske sklope. Zamislila si je tudi sceno: na sredi odra lestev, ki jo krasi dvoje korit z rožami, na lestvi pa kot na oknu sloni dekle in čaka vasovalce. S pravo igralsko spretnostjo in frizuro s šestimi kitkami, na levo tri, na desno tri, je blestela Ivančanka Marija Zaman. Na klopci pred lestvijo sta sedela in pela Tilka in Janko Jelenčič. Gabrijela je sestavila tudi vezno besedilo in izbrala verze, ki so jih recitirali in odigrali Lojze Vatovec, Ivo Puhar, Tine Zibelnik in Marija Zaman.

S krstom so včasih fante, ko so bili stari 18 let, sprejeli v moško druščino in šele potem so lahko hodili vasovat.

S to kapljico žlahtno
te fanta nar’dim,
zdaj dost’ si pri moči,
boš pel in vasvov,
dekleta boš št’mov.

Mi bomo vesel’,
te radi imel’.
Če tuj fant prikradu
bi se na vas,
s pestjo mu pokaži,
da to ni ta špas!

Vasovalci so hodili pod okna deklet največkrat iz ljubezni, včasih pa kar malo za hec. Pesmi malo za šalo so bile šaljive nagajivke, imenovane kozje molitvice.

Oh, preljuba moja draga,
prišel sem do tvoj’ga praga.
Res, da zdaj je huda zima,
a moj’ srce mira nima.
Huda zima, velik mraz,
jaz pa pridem k tebi v vas.
Oh, saj enkrat se oglasi,
če ne hitro, pa počasi.
Pridi semkaj k meni, k okni
in saj edenkrat me cmokni.

Če ne boš se oglasila,
se ne bodeš omožila,
sama reva boš ostala,
sama mil’ se boš jokala.
Ako češ, besedo dej,
če pa ne, pa grem naprej.
Prej pa bom tako zaukal,
da se ti bo špampet zrukal,
jutri zjutraj do kosila
ga ne bodeš skup znosila.

Vasovalske in ljubezenske pesmi so zapeli moški kvintet: Lado Burgar, Primož Cedilnik, Karel Vidmar, Tone Zalar, Tine Zibelnik, nekaj pesmi je zapel moški, nekaj ženski zbor. Basist Tine Zibelnik in tenorist Tone Zalar sta zapela skupaj, Tone Zalar večkrat kot solist. Marija Zaman in Minka Strah iz ivanške Harmonije sta skupaj zapeli in zaigrali. Kot solistke so nastopile tudi Ema Grünbacher, Darinka Petek, Mimi Tratar, Marica Meglen in Marija Samec. S plesom in zanimivim pevskim nastopom sta večer popestrila še Tilka in Jani Jelinčič. Večino pesmi je na harmoniki spremljal Primož Cedilnik, na koncu se mu je s svojo harmoniko pridružil še Karel Vidmar.

Vojaške pesmi je uvedla Minka Strah, najstarejša pevka, ko je zapela:

Ko sem še mlada b’la,
sem zmeraj mislila,
da tac’ga ni na svet,
da b’ mogel pamet vzet.
To se lahko zgodi,
da pamet se zgubi

ob eni majceni priložnosti.

Ko sem še mlada bla,
sem zmeraj mislila,
da tac’ga ni na svet,
da b’ mi mogel krančič vzet.
Pa je prišel lep fant,
k’ je imel vojaški gvant.
Tesno me je objel, pa krančič vzel.

Fantje so vojsko služili dosmrtno, kasneje pa so vojaški rok krajšali. Fantje so prihajali tudi na dopust, urlaub, in tedaj je vzcvetela ljubezen. Ženski in mešani zbor sta a cappella zapela tri pesmi.

Dušica Kunaver, posebna gostja tega večera, je spregovorila o življenju slovenskega človeka, ki se zrcali skozi slovensko ljudsko pesem. V pesmih zaznamo slovensko pokrajino. Na Gorenjskem vse skače in tudi pesmi so poskočne, ko gremo na Štajersko, reke tečejo počasi po širokem polju, na Dolenjskem in v Beli krajini je mehko valovita narava in tudi pesmi to posnemajo.

Slovenci smo zadržani, težko z besedami izpovemo ljubezen. Pri žetvi je glavna ženska, pri košnji moški. Če je fant povabil dekle, naj ob košnji grabi za njim, ali če se je fant postavil za žanjico, da bi v njeni vrsti vezal snope, je to bilo ljubezensko dejanje.

Fantje so odhajali v vojsko. Naša dirigentka Gabrijela Cedilnik je izbrala vesele, optimistične pesmi, ki so nastale verjetno v obdobju, ko se je vojaški rok že skrajšal in so zaljubljenci lahko upali, da jim bo dano ljubezen kronati z zakonom.

Večer smo zaključili z venčkom narodnih zaljubljenih, s harmoniko se je Primožu Cedilniku pridružil Karel Vidmar, in čisto na koncu še z Grosupeljsko himno, ki jo je napisal profesor Edvard Adamič.

Napisala je: Marija Samec

Fotografirali so: Franci Zorko, Vera Puhar in Vida Curk