Univerza za tretje življenjsko obdobje in Bralni klub po poteh Cankarja in njegove matere
Univerza za tretje življenjsko obdobje v Grosupljem nadaljuje z izleti po slovenskih krajih in pokrajinah, ki so povezane z znanimi slovenskimi literarnimi ustvarjalci. Bralni klub pa poskrbi, da je vsako potovanje obogateno tudi z lepo in zanimivo slovensko besedno ustvarjalnostjo.V aprilu smo se seznanjali s Krasom in primorskimi avtorji, v maju pa smo obiskali ”Cankarjeve” kraje: Vrhniko in Vrzdenec, kjer se je rodila Cankarjeva mati, in nazadnje še Polhov Gradec, ki pa je povezan z Grosupljem.
Skozi Vrhniko smo se peljali še v rahli meglici, ki nam je vendarle dovolila pogled na cerkev sv. Trojice na hribu, ki jo Cankar rad omenja. Tu smo prebrali črtico Greh, ki jo srečamo ponekod tudi pod naslovom Mater je zatajil. Ob črtici Naš laz pa smo še bolj začutili revščino, iz katere je izhajala Cankarjeva družina. Tako smo obnovili poznavanje Cankarjevega življenja in njegova dela. Pot nas je naprej vodila skozi Horjul in v zaviti dolinici smo od daleč videli strehe prvih hiš v Vrzdencu. Hiše, kjer se je rodila Neža Cankar, rojena Pivk, nismo mogli videti, pa tudi Cankar z materjo ni nikoli obiskal te prijazne vasice v Horjulski dolini, prebrali pa smo odlomek iz njegove črtice Vrzdenec. ”Nikoli nisem bil na Vrzdencu in vem, da nikoli ne bom,” je zapisal pisatelj, ”… Spomnim se na to vas, kadar sem zelo potrt ali zelo bolan…” Na hiši je vzidana spominska plošča, v stari mežnariji pa je urejena spominska soba.
Naš prvi postanek je bi namenjen biokmetiji Ajda, ki jo vodi Meta Vrhovec. Spoznali smo, kako s posebnimi ”injekcijami” pridelujejo kompost, ki je odlično naravno gnojilo, in energijo, ki jo ima v sebi, prenaša tudi na rastline, preko njih pa na človeka, ki tako hrano uživa. Nabirali smo regratove cvetove in se naučili, kateri planet ima vpliv na določeno hrano in kateri dan v tednu je najprimernejši za pitje določene vrste čaja. Poskusili smo tudi domač kruh iz moke enozrnice in pire.
Izlet smo zaključili v Polhovem Gradcu, ki je tesno povezan z Grosupljem. Tu si je namreč ustvaril dom Rihard Ursini Blagaj, eden od sinov lastnika gradu Boštanj pri Grosupljem. Ker je bil ljubiteljski botanik in ker je prvi posredoval ustreznim ustanovam novo rožo, so jo po njem imenovali Blagajev volčin. Zaradi nevestnega ravnanja so se rastišča na Polhograjski gori že precej opustila, ohranjena pa še najdemo na pobočjih Grmade. Predstavila sta se nam tudi zakonca Kavčič, upokojena učitelja, ki zbirata kulturno, zgodovinsko in etnološko dediščino tega kraja.
Kosilo smo imeli v stari gostilni Pri Prat’karju v Polhovem Gradcu, kjer so nam ponudili značilno jed teh krajev – telečjo obaro z ajdovimi žganci.
Marija Samec
Oznake: Cankar