Slapovi Kosce in Kucelj

3. januar 2014
Dočakali smo novo leto 2014 in naš prvi pohodniški podvig v letošnjem letu. Tokrat smo se podali na slapove Kosce, ki so veliki večini Slovencev skriti in nepoznani, tudi nekaterim izmed nas, ki smo se prvič podali tja.
Zaparkirali smo pri cerkvi svetega Tilna v Višnji Gori. Pot nas je najprej vodila ob potoku, ki smo ga večkrat prečili in hodili enkrat po levi, drugič spet po desni strani, po večjih stabilnih kamnih in pazljivo po lesenih in spolzkih mostičkih, da smo prispeli do slapa Kosca, ki je naš najvišji slap na lehnjakovi podlagi. Malo nad njim se soteska zapre s strmimi stenami, izpod katerih izvira potok Kosca. Slap je zanimiv v vseh letnih časih. Če je zima dovolj mrzla in dolga, je zaledenel, spomladi pa je najmogočnejši zaradi obilice vode. To je idealen kraj, da se naužijemo svežega zraka, se okrepčamo in si naberemo veliko nove energije. Od pomladi do jeseni lahko tu nabiramo različne gobe. S tem je povezana tudi legenda o slapu Kosca, ki govori o škratu, ki naj bi prebival tu pod neko skalo in strašil gobarje, da so raje zavili stran od vode, ko so ga slišali ječati. Mi tokrat škrata nismo srečali, morda se je on ustrašil nas.
Pot smo previdno nadaljevali po strmih stopnicah ob slapu navzgor do izvira potoka, nato pa po robu soteske do Vrha nad Višnjo Goro, kjer nas je pričakala tudi konjenica. Jezdili sta Marija Zajc in Sara Štucin. Na islandskih konjih sta se nam pridružili na nadaljnji poti prek Gradišča do Kuclja (748 m), kjer je razgledni stolp in ki je tudi najvišja točka občine Grosuplje. Ob lepem vremenu je z njegovega razgledišča proti severozahodu lepo viden naš najvišji vrh Triglav, vidijo se tudi številni drugi vrhovi vse do Kamniško Savinjskih Alp, proti jugozahodu pa pogled seže vse do Snežnika. Tokrat pa nam sreča z vremenom ni bila preveč naklonjena, saj nas je obdajala megla in ni bilo lepega razgleda.
Po nekoliko naporni poti smo bili popotniki že pošteno lačni, zato smo se podali proti Leskovcu, kjer nas je na Izletniškem turizmu Leskovec že čakala pogostitev z odlično obaro, žganci in ocvirki (mmmm, njami, njami…dobro je bilo). Imeli smo se zelo lepo, saj je bilo vzdušje med pohodniki tudi tokrat enkratno.