Petek, 4. aprila 2014

Na pot se je odpravilo 15 pohodnikov, kar je največ doslej. Ustavili smo se na jutranji kavici in rogljičku v hotelu Opara v Trebnjem, kjer nas je počastila naša Pavla, ki je praznovala rojstni dan.
Dobro razpoloženi smo nadaljevali do Šentruperta, se zapeljali mimo muzeja kozolcev na prostem ter po ovinkasti cesti čez dolenjske griče prispeli v dolino Sopote na naš start v Radečah. Povzpeli smo se najprej v hrib do cerkvice Matere božje na vrhu Žebniške gore, od koder je bil lep razgled na dolino, oddajnik na Kumu in okoliške hribe.
Ker je bil prijeten, sončen dan, smo malo prigriznili, se spočili in se potem po spustilu povzpeli na drug hrib do kmetije Kišek. Na domačiji živi že tretji rod Kiškovih Gašperjev. Sprejela nas je gostoljubna gospodična in počutili smo se res domače. Z veseljem smo posedli pod krošnjo mogočnega, 300 let starega razvejanega pravega kostanja, ki je naravna znamenitost in tudi letošnjo pomlad že zeleni. Obseg debla je 10.8 m, drevesno krošnjo sestavljajo štirje vrhovi, veje pa so povezane z žico, da kljubujejo vremenskim neprilikam.

Naš vodič Tone nam je že zjutraj na kmetiji naročil jabolčni študelj. Prilegel se nam je, saj je bil še topel in je bil pripravljen prav za nas. Potem nas je Tone presenetil še z dobrim domačim narezkom, seveda pa tudi za popoldansko kavico in dobro vino nismo bili prikrajšani.
Posebnost domačije pa je tudi noj v ogradi in borovničevje z že vidnimi plodovi pred samo domačijo.
Poleg domače hiše stojita tu še lepo urejena brunarica in kozolec, kamor se lahko zatečejo pohodniki ob slabem vremenu. Pod kozolcem so lepo oblikovani leseni stoli in ležalnik, ki so delo domačega starega očeta.
Sončni žarki so nas prijetno greli, prijeten klepet pod kostanjem nam je prijal, vendar, treba je bilo priti še v dolino. Oprtali smo nahrbtnike in se zadovoljni podali po zelenečem gozdu proti Radečam.
Napisala Marija Kavšek
Fotografije je posnela Vida Curk
Pripis Vide Curk
Nekaj nas je, zamaknjenih v lepote dolenskih gričev, pot od Žebnika do Gašperjevega kostanja podaljšalo za pol ure mimo sto metro više ležeče vasice Močilno. Trud je bil v jasnem pomladnem dnevu poplačan s čudovitim razgledom.