Bili smo na Donački gori, doživeli smo malo starožitnosti

4. maj 2015
Tokrat smo se pohodniki Univerze za tretje življenjsko obdobje podali globoko na Štajersko, že na rob Haloz – obiskali smo Donačko goro.
Pot, ki se je kmalu začela dvigovati, smo pričeli v prijazni vasici Sveti Jurij. Pri prvi kmetiji smo opazili, da so lepo razstavili kmečko orodje, ki so ga še pred kratkim tudi uporabljali. Zanimiv je bil poseben plug, ki mu je gospodar rekel toplar. Za lažje oranje na hribovitem terenu je orač lahko zmeraj oral na spodnjo stran, na oziraje se na to, v katero smer so voli vlekli plug. Ogledali smo si še star kozolec in zanimivo shrambo, narejeno iz kamna, imenovano klet.
Skozi gozd smo kmalu prišli do Rudijevega doma. Dom je bil odprt 23. junija leta 1984, imenovan pa je po domačinu Rudiju Lebiču, ki je zaslužen za njegovo gradnjo.
Pot se je tukaj prelomila v pravo planinsko strmino. Vodi skozi zaščiten pragozd, porasel s starimi bukovimi drevesi. Videli smo nekaj stoletnikov, debla so v višini prsi imela premer nad en meter. Pravi starodobniki. Od starosti so se nekatera drevesa zrušila, na tleh bodo še trideset let hrana za podmladek. Gozd je zaščiten kot naravni spomenik in kot ostanek pragozda.
Proti vrhu smo opazili nekaj skalnih škrbin, da smo se prepričali, da smo res na gori.
Ime gore je nenavadno, zgodovinska pričevanja o gori pa pravijo, da naj bi leta 1471 v cerkev na vrhu udarila strela in cerkev uničila. Leta 1741 naj bi strela zopet udarila v zvonik cerkve, ki je stala na gori. Ubilo je 59 vernikov, zvonovi pa so se po južnem pobočju skotalili 300 m niže in tu stoji danes cerkev sv. Donata, ki je zaščitnik pred strelo. Po njem ima gora ime Donačka gora. Ponaša se tudi s prvo markirano planinsko potjo na ozemlju Slovenije. Leta 1853 jo je nadelal Dunajčan dr. Ernst Froelich in celo imel zaradi tega težave s tedanjo oblastjo.