Dva Martuljkova slapova in za nameček še krnica Za Akom

Petek, 6. junij 2014
Z majem se je zaključilo letošnje šolsko leto Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje, ker pa hkrati prihajajo najlepši meseci za pohode v hribe, smo si planinci in pohodniki šolsko leto kar malce podaljšali. Za junij smo načrtovali dva pohoda, kakšnega bomo morda opravili tudi čez poletje.
6. junija smo se podali med gorenjske vršace, v dolino potoka Martuljek, ki na svoji poti izpod mogočnega Špika ustvari kar dva čudovita slapa in še divjo in romantično sotesko.
Zbrali smo se, kot običajno, ob sedmih pred Kulturnim domom in se s tremi avtomobili odpravili mimo Kranja in Jesenic v zgornjesavsko dolino do Gozda Martuljka. Avtomobile smo pustili poleg že leta propadajočega gostišča Špik in se odpravili v smeri kažipotov za Martuljške slapove.
Pot se je kmalu razcepila in v levo odpeljala skupino, ki se je odločila prehoditi kanjon, ki ga je ustvaril potok, nekaj pa nas je šlo po gozdni poti nad kanjonom in potem po precej strmi stezi navzdol do prvega slapa, kjer smo se zopet srečali.
Prvi ali spodnji Martuljkov slap pada najprej 29 m globoko, potem pa v brzicah še nadaljnjih 25 metrov. Lepo urejeno razgledišče kar vabi k posedanju, vendar smo pot nadaljevali najprej iz soteske, ki je ponekod visoka kar 100 metrov, potem pa mimo brunarice Pri Ingotu do odcepa poti k drugemu slapu. Toda čez ta odcep je prevrnjeno ogromno drevo, zato smo ga zgrešili in se po strmi poti odpravili proti ledeniški dolini Za Akom. Do drugega slapa smo šli šele na povratku.
Ta slap je še višji, visok je okrog 100 metrov, vendar je tako skrit med pečine, da je v celoti viden le njegov zadnji, 48 metrov visoki del.
Če je bilo nekaj jeklenic in klinov pri drugem slapu prijetno vznemirljivih za telo, pa je bil povratek mimo Finžgarjeve kapelice in brunarice Pri Ingotu na cvetoči planini Jesenje pravi balzam za dušo.
Kapelico na zgornjem koncu planine so leta 1926 zgradili bogoslovci ljubljanske nadškofije, ki so na planini imeli svoj bivalni objekt, kamor so hodili na počitnice. Leta 1942 so ta objekt Nemci požgali, Finžgar pa je dosegel, da so ga obnovili in tako se je tradicija počitnikovanja bogoslovcev na planini nadaljevala, v kapelici pa je večkrat maševal tudi Finžgar.
Pri Ingotu smo si privoščili malico in počitek, se slikali, potem pa še hiter spust in po skoraj sedmih urah smo bili spet v Gozdu Martuljku.