Osvojili smo Kuželjsko steno

Sreda, 16 april 2014

Strinjali smo se, da petek tik pred prazniki ni najbolj primeren dan za pohod, zato smo se tokrat odpravili na pot že v sredo.
Tone, naš mentor, nas je popeljal med večini povsem neznane hribe ob Kolpi, torej povsem na južno mejo naše domovine. Povzpeli smo se na Kuželjsko steno.
Malce brskanja po spletu hitro pokaže, da stena ni tako zelo neznana. Obiskujejo jo predvsem plezalci, ki so po njeni skoraj 200 m visoki navpični steni speljali kar nekaj plezalnih smeri. Mi stene seveda nismo osvajali po teh smereh.
Zaparkirali smo v vasici Potok in se po cesti, zgrajeni po 1. svetovni vojni za spravilo lesa, pod Planinsko steno počasi povzpeli do Stružnice, kraja, do katerega je nekoč vodila tovorna žičnica. Njeni ostanki so še vedno vidni. Nadaljevali smo po gozdni cesti, z obeh strani obdani s kupi ogromnih debel, ki so jih gozdarji po ledenem razdejanju zvlekli do ceste, kjer čakajo na prevoz v dolino. Tažaško delo, ob katerem pa resno trpijo tudi sicer pohodnikom namenjene poti. Kar precej časa smo se namreč pretikali skozi grmovje ali pa se lovili po blatnem cestišču, kar se je pač v danem trenutku zdelo manj tvegano in manj naporno. Deset minut pod vrhom pa smo spet zakoračili na lepo gozdno stezo, hitro dosegli vrh in pozabili na težave z razritimi potmi.
Pogled z vrha je res veličasten. Vidi se velik del doline Kolpe, pogled pa seže tudi daleč čez vrhove hrvaškega Gorskega Kotarja. Proti zahodu pa smo videli Snežnik.
Obiskali smo še 6 do 7 metrov visoko naravno okno, ki leži malo pod vrhom Kuželjske stene.
Vrnili smo se po isti poti, mimo gozdarjev, kjer nam je Marija pokazala, da obvlada tudi težke gozdarske stroje, mimo mavrahov, ki so rasli ob poti, in skozi pomladno razkošno naravo, pestro, kot je bilo tudi aprilsko vreme, ki nas je spremljalo in nas grelo s soncem ter mrazilo z ledenim vetrom in snežinkami.