Pohod na Planino nad Vrhniko

Sobota, 24. 1. 2015
Po sončevem obratu smo vstopili že v drugi lunin cikel in prešli v obdobje, ko se dan podaljšuje, pravijo, da vsak dan toliko, kolikor petelin odpre kljun. Sobota je bila kljub obetu deževnega vremena pravi dan za pohod, tudi med starodavne modrosti.
24. januarja sem se pridružila pohodnikom Univerze za tretje življenjsko obdobje. Iz Grosupljega smo se odpeljali do Betajnove pri Vrhniki in začeli pohod po dolini Bele.

Ob poti skozi gozd so nas razveseljevali prvi znanilci pomladi: zvončki, telohi, marjetice in resje, le struga rečice je bila suha. Naenkrat smo zaslišali čudovito žuborenje! Potok Bela nam je radostno pritekel nasproti in nas ves čas spremljal do Star’ga malna. Ob koči je naravno kopališče, ki se napaja iz izvira Bele, Lintverna, kraškega izvira. Naravni pojav občasnega izbruha vode, ki naj bi jo zmaj s svojimi mladiči (človeškimi ribicami) skupaj bruhal na dan, je opisoval že Valvasor v 18. stoletju.
Lintvern pa je še nekaj hujšega kot zmaj. Baje v ljubljanskem grbu ni zmaj, temveč lintvern, ki so ga poznali tudi naši predniki in še danes radi rečemo ‘žleht kot lintvern’; tudi Avseniki so zapeli: »… sem lintverna dobil.«

Pot smo nadaljevali dobro uro navkreber po ‘tahudi smeri’, po z gozdom poraslim hribovju Planina do vrha Špica (736 metrov). Krepčilo v zavetišču je bilo na mestu in dobro smo se založili ter pogreli z napitki. Podelili smo si dobrote in si nabrali novih moči.
Povzpeli smo se na 20 metrov visok razgledni stolp, ki veličastno kraljuje na vrhu Planine. Kljub ne preveč dobri vidljivosti smo imeli širok razgled nad Vrhniko in okoliške vasice ter v smeri do Triglava in Kamniških Alp in na jug do Nanosa in Snežnika. Po spustu s stolpa smo zagledali dinozavrovo stopinjo, toda prepričana sem, da je ta odtis pustil lintvern.
Vračali smo se po drugi poti. Zavili smo še do skalnega praga, ki se imenuje Ajdovska stopnja. Po legendi je to odtis stopala velikanske Ajdovske deklice, ki je stala z eno nogo na Planini, z drugo na Ljubljanskem vrhu in v vodah potoka Bele prala perilo.
Po zahodnem delu smo se spustili nazaj do izhodišča. Izognili smo se Blatnemu dolu (ki ga je v svojih delih uporabil tudi Ivan Cankar) ter izbrali lažjo pot. V zgodnjem popoldnevu, ko smo se pripeljali v Grosuplje, so nas pričakale dežne kaplje.
Preživeli smo čudovit dan, ki smo si ga popestrili s prijetnim pogovorom o zeliščih, legendah. In tudi mentor je na koncu razkril tisto dolenjsko uganko o hudi zveri, ki ima dolge mustače in hude zobe in se ji reče polh. Ne glede na vse smo premagali 436 metrov višinske razlike ter storili nekaj dobrega zase.