Z vlakom na Ptuj v družbi UTŽO Grosuplje

Sreda, 10. maj 2017
»Ptuj se ne spušča k vodi, vstaja iz vode, začetek in konec podobe mesta, prehod mesta in njegove zrcalne podobe je obrežna cesta,« je zapisal Aleš Šteger.
Angleška skupina z mentorico Katjo Bricelj si je za cilj letošnje zaključne ekskurzije izbrala Ptuj. Poleg učenja angleščine in obširnih raziskovanj različnih kulturnih področij se seznanjajo tudi s starimi slovenskimi mesti. Obiskali so med drugimi že Škofijo Loko, Novo mesto, Ljubljano, Kras, Kranj, Celje, staro in Novo Gorico, Koper. Pred odhodom na ekskurzijo se temeljito pripravijo. V knjižnici poiščejo turistične vodnike, pomagajo si z internetom. Ponavadi so na pot odšli s kombijem, letos pa so se odločili za vlak.
Potovanje z vlakom je prijetno, posebej še z mariborskim pendolinom, ki je hiter in udoben. Tudi prestopanje v Ljubljani in v Pragerskem nam ni delalo težav. Že po poti na vlaku smo se seznanili z načrtom, kaj si bomo na Ptuju ogledali, prejeli pa smo tudi razmnoženo gradivo, da smo se lahko že vnaprej poučili z osnovnimi podatki.
Na ptujski železniški postaji sta nas pričakala arheolog Ivan Tušek – Pajo, ki je ves dan hodil z nami in nam razkazal znamenitosti, in režiserka ptujskega gledališča. Z brezplačnim mestnim avtobusom smo se popeljali do ptujskih term in že ves čas poslušali razlago našega vodiča, kje se vozimo in katere ptujske znamenitosti vidimo.
Na postajališču pri termah smo izstopili in se po sprehajalni poti čez potok in griček napotili proti mitreju. Okoli Ptuja so jih našli pet, verjetno pa jih je bilo še več. Svetišča so bila posvečena perzijskemu sončnemu bogu Mitri, ki ga običajno prikazujejo, kako ubija žrtvenega bika. Vero so v naše kraje v 1. stol. našega štetja prinesli vojaki, uradniki in trgovci. Ogledali smo si tretji mitrej, ki je ostal na mestu, kjer so ga našli, pred naravnimi vplivi pa so ga zavarovali s pokrito hišico. Sem nas je prišel pozdravit podžupan mesta Ptuj.
Po kosilu smo nadaljevali peš preko mostu čez Dravo in po ulicah starega Ptuja. Ustavili smo se pri minoritskem samostanu in si ogledali cerkev, ki je bila med vojno porušena, po vojni so na njenem mestu postavili pošto, po letu 1991 pa so porušili motečo zgradbo in obnovili cerkev po načrtih porušene cerkve.
Vsaka hiša v starem delu mesta pripoveduje svojo zgodbo, zato smo se le počasi pomikali mimo hiš z zanimivimi fasadami. Seznanili smo se z Orfejevim spomenikom, ki je bil najprej nagrobnik, v srednjem veku sramotilni steber, danes pa je okrašen s prizori Orfejeve zgodbe obiskan kulturni spomenik. Stoji ob zvoniku, v katerega so vzidani rimski nagrobniki, in ob cerkvi sv. Jurija iz 12. stoletja, v kateri lahko občudujemo gotske in baročne elemente. Lep je kip viteza sv. Jurija, ki ga pogosto razstavljajo doma in v tujini.
Pritegnila nas je tudi ptujska knjižnica, da smo si jo vsaj na zunaj ogledali. Pohod smo nadaljevali do dominikanskega samostana, kjer je danes kongresno-kulturno središče. Preje je bil v teh prostorih Arheološki muzej Ptuj–Ormož, zdaj pa so eksponati, na žalost, v zabojih v depoju. Obhodili smo grad po ulicah pod njim, na hrib pa se nismo imeli časa povzpeti, ker se je že bližal čas odhoda. Samo še kavico in sladoled smo imeli čas popiti in polizati, saj vlak ne čaka.
Pot v Ljubljano je hitro minila ob pogovorih in obujanjih spominov na Ptuj in njegovo pestro zgodovino. V Ljubljani smo presedli na avtobus in se zadovoljni pripeljali v Grosuplje. Izleti z vlaki res ne dosežejo vseh krajev po Sloveniji, a potovanje z njimi je prijetno, neobremenjujoče, le na uro moraš paziti.
Ptuj je čudovito mesto, če ga doživiš v vseh razsežnostih, zato se splača vračati vanj, ne samo zaradi karnevala.