Z vlakom v Škofjo Loko

Torek, 21. junij 2016

Literarna študijska skupina že nekaj let v juniju organizira končno ekskurzijo z vlakom v slovenska mesta. Letos smo se odločili za Škofjo Loko. Pred odhodom smo preverili odhode vlakov in avtobusne povezave med železniško postajo v Škofji Loki in samim mestom.

V torek, 21. junija 2016, smo se zbrali na železniški postaji v Grosupljem, kupili karte, sedem nas je bilo ravno dovolj za skupinsko. Vožnja z vlakom je prijetna. Skupaj smo posedli, klepetali vso pot, Franci s fotoaparatom pa ne miruje in nas ves čas ovekovečuje. In že smo bili v Ljubljani na glavnem kolodvoru. Deset minut smo imeli časa, da se premaknemo s prvega na enajsti tir in uspelo nam je. Tudi vožnja do Škofje Loke nam je hitro minila. Nekaj minut smo počakali na mestni avtobus in se zapeljali v mesto. Tu pa je pobudo prevzela Gabrijela, ki je nekaj mladostnih let preživela v Škofji Loki.

Po stezi smo se spustili do velike, iz kamna zidane hiše, ki je bila nekoč skladišče, danes pa se imenuje Kašča. Gostišče se je šele prebujalo, zato smo nadaljevali pot proti Sovodnju, sotočju Poljanske in Selške Sore. Tu so vrgli v vodo Agato Schwarzkobler, glavno junakinjo romana Ivana Tavčarja Visoška kronika, da bi jo preizkusili, če je čarovnica. Sotočje obeh rek je slikovito, voda se peni in tako prijetno šumi, da bi kar sedli s knjigo v roki na prod in se predali užitkom.

Toda naša vodička nas je že poganjala naprej, proti malo odmaknjeni Hudičevi brvi. Puštalci so tu zgradili most zato, da bi se izognili nagajanju hudiča. Ta nepridiprav jim je prevračal brod, ko so se vozili v mesto prodajat glavnike. Hudič je bil jezen, ker so na oba konca mostu in še na sredi postavili krščanska znamenja. V jezi je vrgel v most veliko skalo, pa se ni podrl, samo zvil se je. Ker ni mogel podreti brvi, je ljudem nagajal tako, da je zaredil žabe, ki so tako glasno regljale, da so motile ljudi pri spanju. Da bi jih bilo še več, jih je podnevi pasel, ponoči pa dvoril županovi hčeri. Bival je v jami pod skalo, Puštalci pa so vhod v jamo z brega zazidali in ker se hudič ni hotel zmočiti, je izginil. Žabe pa so ostale, Puštalci so jih lovili, jih prodajali, pa tudi sami so jih jedli. Recepti za žabje krake in obaro so se še do danes ohranili. Sprehodili smo se po »lomljeni« leseni brvi, si ogledali kopališče, ki je bilo nekoč, po spominu Gabrijele, še lepše urejeno.

Dve sva odšli na grad in kupili vstopnice za muzej Franceta Miheliča v Kašči, ostali so posedeli na vrtu najstarejše in najbolj znane slaščičarne pri Homanu, popili kavico in pomalicali, potem pa smo se po ozkih uličicah spustili ponovno do Kašče, kjer nas je čakala vodička in nas popeljala po razstavi slik, ki jih je slikar Mihelič podaril mestu, saj se je v bližini Škofje Loke rodil. Zanimiva je bila tudi razstava slik domačih avtorjev nadstropje niže.

Spet smo se povzpeli na Mestni trg, si mimogrede ogledali še razstavo čipk v lepo obnovljenem Sokolskem domu. Za nekaj minut smo se usedli v dvorani, Franci pa je stopil na oder in zrecitiral Heinejeve pesmi z zadnjega večera Barve glasbe in besede. Občudovali smo lepo urejene stare hiše, Marijino znamenje, ki so ga postavili, da bi odvrnili kugo in ogenj. Povzpeli smo se še na grad, se sprehodili skozi skansen in se vrnili po drugi ozki uličici na Mestni trg. Nekateri so se pohladili s sladoledom na Cankarjevem trgu, drugi pa smo si ogledali še župnijsko cerkev sv. Jakoba, poznogotsko dvoransko stavbo, zgrajeno 1471. leta na vsaj 200 let starih temeljih.

Na starem kamnitem mostu stoji kip Janeza Nepomuka, ki je zavetnik mostov. Obnovili smo legendo o njegovi spovedni molčečnosti in utopitvi v Vltavi. Slovenska ljudska pesem po tej legendi pravi, da so Nepomuka potopili v vode Jordana, saj Vltave niso poznali, za reko Jordan pa so pogosto slišali v cerkvi. Šli smo mimo mestnega grba in se ob njem spomnili legende o zamorcu v loškem grbu. Eden od freisinških zemljiških gospodov, škof Abraham, se je peljal v Poljansko dolino, med potjo pa ga je napadel medved. Zamorec, ki je bil njegov podložnik, pa se medveda ni zbal in ga je ubil s puščico. V zahvalo mu je škof obljubil, da »ga bo naredil slavnega, da ga bodo pomnili še mnogi rodovi«. Zamorec s krono je postal simbol freisinške škofije, posledično pa tudi mesta Škofja Loka.

V Stari Loki smo si privoščili kosilo in se z avtobusom vrnili na železniško postajo, v Ljubljani prestopili na »dolenjca« in se utrujeni, a polni nepozabnih vtisov razšli po svojih somovih. Še enkrat se zahvaljujemo odlični vodički Gabrijeli, ki nam je pokazala lepe skrivnostne kotičke Škofje Loke.

Zapisala Marija Samec, foto Franci Zorko